Te dni sem prebral knjigo Antona Komata Nespametni bodo žejni. Vsebina knjige se bere kot kriminalka, v kateri se iz poglavja v poglavje nizajo kriminalna dejanja, ki bralcu povzročajo mrzel pot, naježene lase in še kar nekaj podobnih nevšečnosti. V knjigi so nakazane vse grozote, ki nas čakajo, če ne bomo upoštevali Narave – predvsem, če ne bomo spremenili odnosa do okolja in do voda, ki nas obkrožajo. Naš mačehovski odnos je slaba popotnica prihodnjim rodovom. To, kar počnemo, je že začetek uničenja človeške rase in vsega živega na zemlji. Naše nadute želje po zelo debelem krompirju, bolj težkem biku, po čim večjem hektarskem donosu in še kaj s predznakom več – tudi večji avto, večja hiša in čim večji dobički … To je tisto, ki posledično onesnažuje zemljo, podtalnico in zrak, to je tisto, zaradi česar izginjajo posamezne živalske vrste, rastline in to se lahko zgodi tudi človeški vrsti.

Da to drži, si oglejmo nekaj številk, ki to napovedujejo: v Evropi je ogroženih 42 % vrst sesalcev, v Sloveniji 62 %; v Evropi je ogroženo 18 % vrst ptic, pri nas kar 55 %;  v Sloveniji je ogroženih kar 82 % vrst plazilcev, v Evropi 45 %; pri nas je ogroženih 91 % vrst dvoživk, v Evropi 30 % … Ali ni iz tega razvidno, da v Sloveniji vodimo pravo vojno proti naravi: to je kemična vojna, ki ubija nevidno in neslišno – vendar pa zanesljivo. Ubijanje je neopazno. Iz našega okolja izginjajo blagodejni glasovi narave: nič več se ne sliši ptičjega petja, žabjega kvakanja, čričkovega čirikanja … lisjakovega lajanja. To je tisto, zaradi česar se meni po hrbtu nabirajo hladne znojne kaplje. Ali se tudi vam?

Preberite še ...

Turizem

Romarska pot, ki jo Hrvati ohranjajo že več kot 800 let

Izginja tudi zdrava pitna voda. Ljudje so še kar prepričani, da jih to ne more doleteti, saj mislijo, da ima Zemlja neizmerne količine vode. Res je: 70 % našega planeta so oceani, ki predstavljajo 97 % Zemljine vodne mase, 2 % je ledu in snega, le slab 1 % pa je sladke vode, ki je nujno potrebna za obstoj življenja. To pa je tista voda, ki je z razvojem civilizacije vsak dan bolj onesnažena. Vsa nesnaga sodobnega načina življenja in celotna  hiperproduktivna industrija s pogoltnimi dobički onesnažujeta reke, jezera, močvirja – skratka vse možne vire vode življenja. V pitni vodi je zbirka najhujših strupov: od klora, svinca, živega srebra, arzenika … fekalij in do pesticidov. Vsi ti tihi ubijalci življenja ogrožajo naše zdravje. Naša življenja postajajo žrtve sodobnih bolezni. Naše vasi in mesta so posejana s semenom zla, rakom, ki mori življenja naših prijateljev, sosedov in najdražjih. Obstajajo tudi druge bolezni, ki so povezane s tiho kemično vojno. Že dolgo vemo, da okoli nas umirajo ljudje zaradi civilizacijskih bolezni in da ni več ljudi, ki bi umrli naravne smrti, zaradi starosti.

Sprašujem se, kdaj bo sodoben človek dojel, da je fasada  življenja nepomembna in da je pomembna naša duhovnost – vsebina; kdaj bomo dojeli, da smo postali duhovni izgnanci, ker smo v kletko materialnega zaprli ČLOVEČNOST in tako smo zaklenili svoje duše in srca. Ustvarili smo svet otopelih duš in mrtvih src, kakor je zapisal Al Gore. Zakaj smo znanosti dovolili, da je zaradi zastopanja podjetniških interesov pozabila na znanstveno etiko in na njeno akademsko izročilo; znanosti smo dovolili, da je povzročila svetovno ekološko krizo. Naše bivanje na Zemlji je zelo, zelo ogroženo.

Pomagajmo svojemu planetu. Ustavimo to morijo in ne dovolimo, da se nadaljuje kemično zlo, tiha vojna. Začnimo pri sebi: že danes – na vrtu, na njivi, v vinogradu; vsepovsod, kjer zaradi kemije pridelamo več in lepše. Tudi v naših domovih, na delovnih mestih, v gozdovih in travnikih pomagajmo naravi, da zadiha s čistimi pljuči, da se napije čiste vode. Ne dovolimo sočloveku, da še naprej mori ogrožene živalske vrste, da še naprej povzroča venenje rastlin in ubija nas vse, sebe in zarod. Ne dovolimo velikega greha, saj nismo rojeni za uničenje. 

BOLI ME, TOREJ SEM!