Medvedi v Sloveniji plavajo v hrani, lahko bi živeli tudi v Ljubljani
S Klemnom Jerino smo se pogovarjali o problematiki sobivanja med človekom in medvedom. Število konfliktov narašča, redni odvzem je na "čakanju". Kaj lahko pričakujemo?
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Slovenija še vedno velja za državo, kjer je zgledno urejeno upravljanje z medvedom, ki velja med ljudmi za priljubljeno, a vseeno strahospoštovanja vredno vrsto. Naša populacija medveda je z leti postala tako številna, da ni več ogrožena. Toda v zadnjih letih se sistem upravljanja medveda oddaljuje od strokovnih temeljev. Na udaru je predvsem preverjen ukrep odstrela medvedov, ki jih je vedno več in vse pogosteje zatavajo v naselja. Prihaja do bližnjih srečanj s človekom, kar med prebivalci na kritičnih območjih sproža nezadovoljstvo in strah.
Kako in zakaj smo prišli v to situacijo, zakaj je ob vseh preventivnih dejavnostih odstrel nujen ukrep za uspešno sobivanje človeka in medveda in kaj bi se lahko zgodilo, če bi opustili preverjeno učinkovit sistem. O tem in še marsičem smo se pogovarjali s Klemnom Jerino, profesorjem na Oddelku za gozdarstvo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, ki velja za enega najbolj cenjenih evropskih strokovnjakov za upravljanje rjavega medveda.
Kakšno je stanje na »terenu«. Koliko medvedov je v naših gozdovih?
Za lansko pomlad smo jih ocenili na okoli 950. Ker od takrat praktično ni bilo rednega odvzema oz. odstrela in tudi izrednega ni bilo veliko, zdaj ocenjujemo, da jih je okoli 1100 ob intervalu zaupanja od okoli 1000 do 1200. Številčnost medveda lahko hitro narašča. V Sloveniji se brez odstrela številnost medveda povečuje za približno 16 odstotkov na leto, kar pomeni iz 1000 v enem na 1160 v drugem letu. Še dodatna primerjava. Populacijske gostote medveda pri na lokalno presegajo 500 medvedov /1000 km2. In so med največjimi znanimi za vrsto na svetu in so na primer 30- do 50-krat višje kot v Skandinaviji.
Po strokovni oceni bi bilo najbolje, če je medvedov okoli 800. To še drži?
Zadnje desetletje in pol smo v Sloveniji intenzivno delali na preprečevanju konfliktov. Od zavarovanja ostankov hrane, medovarni smetnjaki in kompostniki, do varstva čebelnjakov in drobnice z elektro mrežami. Delovalo se je tudi na ozaveščanju prebivalstva. Kljub temu je bilo z medvedom vedno več težav. Izkazalo se je, da se je v zadnjih 10 ali 15 letih medved začel pospešeno prostorsko širiti iz najbolj gozdnatih delov, iz snežniško-javorniškega območja in kočevske, v dele, kjer je še precej gozda in hkrati veliko razpršenih zaselkov. Gre za veliko območje Slovenije. Te širitve medveda se dogajajo zaradi znotrajvrstnih odnosov. Samice branijo mladiče pred samci, ki bi jih sicer pobili. Zato se odselijo in pridejo bližje naselij. V bližini človeka se počutijo bolj varno kot v gozdu. Ko smo razumeli to dinamiko oz. povode širjenja medveda in posledičnega porasta konfliktov s človekom, je bilo jasno, da samo s preventivo ne bo šlo, da je nujen tudi odstrel.
Ciljna številka 800 temelji na obsežnih podatkih in dolgoletnem znanju. Konflikti začnejo močno naraščati, ko številčnost medveda preseže to mejo, medtem ko je pri tej populacijski velikosti medved še vedno varno nad pragom, ki bi ogrozil njegovo ugodno ohranitveno stanje. Zato je sledenje tej ciljni številčnosti z vidika trajnega ohranjanja medveda še kako smiselna. To niža konflikte in obenem na dolgi rok varuje medveda.
Kot ste omenili, zdaj že leto in pol ni bilo t.i. kvotnega odstrela. Za bralce pojasnimo, da je lani organizacija Alpe Adria Green zaradi odstrela tožila ministrstvo, upravno sodišče pa je do konca sodnega postopka prepovedalo izvajanje odločbe. Zaradi zahteve tožnika po izločitvi sodnice je zadeva romala na vrhovno sodišče. Upravno sodišče še vedno čaka na odločitev vrhovnega sodišča, čakajo tudi lovci, medvedi pa ne.
Že odločba ministrstva o odstrelu 206 medvedov je bila izdana pozno, prepozno in sicer šele maja lani, poleg tega so jo raztegnili na dve leti, kar ni predlagala stroka in so učinki povsem drugačni od želenih, saj odvzem 206 medvedov v dveh letih povečuje številčnost, namesto da bi jo približalo ciljni vrednosti.
Ko bo sodišče vendarle dalo zeleno luč, kar je po dosedanji praksi vendarle pričakovati, kako bo potekal odstrel?
V enem letu ni možno, da bi odvzeli toliko medvedov, da bi prišli na ciljno številko. Tudi ne bi bilo prav, saj ne bi mogli zagotoviti neželenih vplivov na strukturo populacije. Odstreli se jih lahko namreč največ toliko, kot se je povečalo število medvedov v enem letu. Če se zdaj začne z odstrelom, bi potrebovali vsaj tri leta, da bi prišli do ciljne številke. Do takrat pa bo povečano tveganje, da se ponovijo konflikti, srečanja medveda s človekom na kritičnih območjih in tudi najtežji konflikti, vključno z napadom na človeka. Več kot je medvedov blizu in v območjih vasi, večja je verjetnost za konflikte. Prej ali slej bo prišlo do eskalacije. Že lani se je zgodil težji napad na človeka. Število napadov se v času povečuje, kar je izredno slaba popotnica za trajno ohranjanje medveda.
Lani so recimo na Rakitni izvedli dodatne ukrepe?
Ja, Rakitna je bila ena od prvih vasi v Sloveniji, kjer so začeli izvajati preventivne ukrepe in smo npr. namestili medovarne kompostnike in najbolj izpostavljene otoke s smetmi opremili z medovarnimi smetnjaki - zabojniki. Toda zahajanje medvedov v naselja, kot smo mu bili priča lani in že dlje, primarno ni pogojeno s hrano. Začelo se je spomladi, ko imajo medvedke mladiče, je čas paritve in se samice z mladiči umikajo pred samci, da ti ne bi pobili njihovih mladičev. V tem primeru ne gre za iskanje hrane. Medvedke iščejo prostor, kjer se počutijo varnejše. Raziskave so nazorno pokazale, da je tako vedenje medvedk katalizirano z naraščanjem gostot medveda v okolici.
Problem je tudi, da se medvedji mladiči navadijo bivanja v bližini naselij, nimajo več strahu pred človekom. Mladiči so pri medvedkah približno leto in pol. Če se medvedka umika ljudem, tudi sami pridobijo te vzorce obnašanja, če pa redno zahaja v vas, mladiči ne bodo razvili strahu pred človekom, ne bodo se mu umaknili s poti, kot jim je bilo v navadi zadnjih 30.000 let. V tem dolgem obdobju so se namreč navadili, da jim človek predstavlja nevarnost, prilagodili so se na življenje v kritju gozda in manj dostopnih terenih, da so preživeli. Postali so nočno aktivni, da zmanjšujejo verjetnost srečanja s človekom. To, da medved živi v gozdu, stran od človeških naselij, je ključno z vidika njegovega ohranjanja, saj sicer konflikti porastejo. Medved bi sicer lahko živel tudi v Ljubljani, kjer bi brez težav našel veliko hrane, a tega zaradi strahu pred konflikti ne dopuščamo.
Nekateri nevladniki in zaščitniki živali pravijo, da bi se število medvedov nekako samoreguliralo in torej odstrel oz. odvzem ni potreben.
Načeloma se vse vrste prej ali slej začnejo samoregulirati. Ko začne zmanjkovati hrane, imajo mladiče kasneje v življenju, imajo jih manj in reproduktivno prej ostarijo, večja je smrtnost mladičev in tudi odraslih. Pri nekaterih vrstah, na primer pri volkovih, je rodnost uravnavana tudi s socialnimi odnosi in ne le s hrano in je na primer v vsakem tropu le eno leglo mladičev.
Pri medvedu je drugače. Omejujoča je hrana. Kje je meja, ko bi se medvedja populacija začela sama uravnavati zaradi pomanjkanja hrane, ne vemo točno, vemo pa, da temu nismo niti blizu. Medvedi v Sloveniji imajo ogromno naravne hrane. Kot vrsta so prilagojeni na preživetje v bistveno slabših pogojih. Živijo na primer v kamnitih puščavah, na severu, kjer je zima enkrat daljša kot pri nas. Pri nas pa se mu tudi zaradi klimatskih sprememb količina hrane še povečuje. Bukev (žir), ki je eden glavnih prehranskih virov medveda, npr. zaradi okoljskih sprememb obrodi zmeraj pogosteje. Medvedi v Sloveniji dobesedno plavajo v hrani. Računati na samoregulacijo je torej iluzorno in si tudi težko predstavljam, kako bi bilo to v resnici sprejeto v praksi, ko bi medvedi zaradi iskanja hrane morda celo vdirali v hiše, kot je opisano v ljudskih pripovedkah v odročnih delih sveta. Tega si vsekakor ne želimo.
Zaradi socialnih odnosov medvedi drug drugega izrinjajo, kar je ključno prožilo njihovega prostorskega širjenja. Strnjeni gozdni habitati v Sloveniji so že poseljeni z medvedom. Mladi medvedi in del medvedk z mladiči so zato prisiljeni oditi na območja bližje človekovim naseljem. Skratka, medvedove razširjenosti v Sloveniji ne omejuje hrana, ampak konflikti s človekom. Pri upravljanju z medvedom je bistven odnos s človekom, obvladovati je treba stopnjo konfliktov. V Sloveniji nam je šlo to izredno dobro, z uvajanjem ideološko motiviranih alternativ pa sebi in varstvu vrste delamo »medvedjo uslugo«.
V Sloveniji smo razvili izredno kakovosten sistem ohranitvenega upravljanja medveda, ki temelji na preventivnih ukrepih pa tudi na odvzemu oz. odstrelu medveda. Sistem, ki velja v svetu za zgled, omogoča preverjeno učinkovito dolgotrajno ohranjanje vrste ob hkratnem vzdrževanju stopnje konflikta med človekom in medvedom na sprejemljivi ravni. Z blokiranjem ustaljene prakse in uvajanjem ideološko motiviranih nepreverjenih novitet, celo takšnih, za katere vemo, da ne bodo učinkovite ali bodo celo škodljive, se vse skupaj krha. Stopnjevanje konfliktov bo nujno privedlo do porasta krivolova ali pa do odločitve (nove) vlade za močno redukcijo medveda. Drugih možnosti ni. Ne poznamo primera, ko bi lokalni prebivalci mirno sprejeli pogoste konflikte, stalno prisotnost medveda in celo porast napadov medvedov na ljudi v vaseh.
Zakaj mislite, da nekateri ne verjamejo strokovno preverjenim ukrepom, jim nasprotujejo.
Kakor jaz vidim zadevo, je v ozadju zlasti skupina, ki v osnovi zagovarja t.i. dobrobit živali in torej nazorsko nasprotujejo ubijanju živali, torej tudi odstrelu, kar je samo po sebi povsem legitimno. Težava pa nastane, ko pri tem ne izbirajo več sredstev in se skuša brez argumentov spodkopati preverjeno znanje in celotno strategijo upravljanja z medvedom. Ideološko se ne strinjajo z odvzemom in ga skušajo preprečiti na vse načine brez izbire sredstev.
Kaj pa bi lahko ljudje vendarle naredili? Pustili medvedom več »neokrnjenega« prostora v gozdu, da ne bi hodili po vseh kotičkih narave?
Človek in človeštvo ima izjemno moč, kar pa prinaša tudi veliko odgovornost. Lahko se odločimo in ukrepamo, da medveda ne bo v naseljih, vendar moramo obenem dele narave čim bolj pustiti živalim in se torej samoomejiti. Medved in tudi druge prostoživeče vrste morajo imeti prostor, kjer lahko živijo praktično brez neposrednih stikov s človekom. V praksi to pomeni, da bi se na primer izogibali zahajanju odročnejšim območjem medveda, omejili prostor gobarjenja in pohodništva na okolico naselij in na stalne poti. Doseganje tega je vse prej kot enostavno, vendar pomembno. Trenutno pa se ukvarjamo z veliko bolj enostavnimi, temeljnimi vprašanji, npr. rešitvami upravljanja (odstrela), ki so znana, ampak jih očitno ne moremo razrešiti, čeprav bi jih morali takoj.
So primeri iz tujine, kjer je prišlo v zadnjih letih tudi do več napadov medveda na človeka, svarilo za Slovenijo?
Na Slovaškem so za več let povsem zavrli odstrel medveda. Ko se je zamenjala vlada, so šli v enem letu močno v drugo smer, v zelo močan odstrel in vanj vključili celo vojsko. Taki trampolini pri upravljanju so škodljivi. V Romuniji je situacija še bolj kompleksna. Tam je že dlje časa razmeroma veliko napadov medvedov na človeka, medvedi redno hodijo v naselja in celo robne dele velikih mest. Določene »naravovarstvene« organizacije prejemajo znatna sredstva, izvajajo pa tudi ukrepe, ki niso pomembni za varstvo medveda. Tudi lovstvo je bistveno slabše organizirano kot pri nas. Nihče nikomur ne zaupa. Entropija je izredna. Imajo izredno slab in hkrati drag sistem. Žal nas vladanje zadnjih let vse bolj rine v ta scenarij.
V Romuniji je bilo tudi nekaj medijsko izpostavljenih primerov, umrl je turist, ki je posnel selfie z medvedom. Poznate kakšne »ekscesne«, nespametne primere v Sloveniji?
Takšnih ne. Pred leti je nekdo iz preže z roko krmil mladega medveda, ki ga je bilo potem žal potrebno ustreliti.
Kaj se lahko zgodi v naslednjih mesecih v Sloveniji, če ne bi prišlo do odstrela?
Poveča se verjetnost srečanj človeka z medvedom, lahko pride tudi do skrajnih incidentov, nezadovoljstva prebivalstva na kritičnih območjih, poveča se nevarnost krivolova.
Pri nas se je število konfliktov, povezanih z zahajanjem medveda v naselja in njegovo prerazporeditvijo, povečalo hkrati z naraščanjem števila medvedov. Narašča tudi število t.i. neposrednih napadov, ko je medved prišel v fizični stik s človekom. Včasih smo imeli na dve ali tri leta en napad, zdaj imamo dva ali tri na leto. Prej ali slej bo prišlo do smrtne žrtve, do še večjega števila napadov. Pričakujemo lahko porast krivolova oz. ilegalnega ubijanja medvedov, kjer je najbolj problematično sredstvo strup, ki ga je izredno težko zamejiti. Ne s strani lovcev, ampak širše skupine lokalnih prebivalcev. Brez regulacije medveda v Sloveniji ne gre, saj je populacija polno viabilna. Zadnja leta torej vse bolj tvegamo, da opustimo, razgradimo preverjeno dober sistem ohranitvenega upravljanja in to zaradi ideologije peščice.
Ste v stikih z nasprotniki odstrela?
V okviru t.i. interesne skupine na resornem ministrstvu so pogovori na vsakoletni ravni. Na enem zadnjih sestankov smo npr. podrobno pojasnili vsa ključna izhodiščna znanja in podatke, vključno z aktualnimi ocenami številčnosti, tako da je bilo lahko vsem razumljivo. Žal je v nekaj dneh sledil prispevek v osrednjem nacionalnem časopisu, ki je temeljil na sistematičnem zavajanju, neresnicah, osebni diskreditaciji in vse obrnil na glavo. Težko verjamem, da bi šlo za dobronamernost, za željo po sodelovanju. Ob takih prijemih sodelovanje ni mogoče.
Torej je na strani odločevalcev, na strani vlade in sodišč, da bi ukrepali?
Hitreje in s posluhom za strokovne utemeljene argumente. Na primer, lani je bila odločba ministrstva izdana prepozno in so vse strokovne podlage prej nekaj mesecev čakale v predalih. Poleg tega je bila kvota pol manjša od strokovno utemeljene. Sledila je strokovno neutemeljena pritožba nevladne organizacije, ki jo je sodišče obravnavalo šele jeseni, ter zatem pritožba na vrhovno sodišče, ki do danes še ni bila razrešena, kar ni opravičljivo. V prihodnje bi si želel le, da se uporabljajo argumenti, razum in znanja.
Kako pa je bilo izrednim dovoljenjem za odstrel medvedke z mladičem na Rakitni?
Ravno ta primer kaže, koliko je redni oz. kvotni odvzem pomemben. Bistveno težje je uloviti posameznega problematičnega medveda, ko ta že povzroči incident in je v naselju. Smiselno je, da se na širšem območju redči gostoto medvedov, preventivno, preden se zgodiji incidenti, ki bi sicer nujno sledili. Interventnih ukrepov v praksi ne moreš izvajati kot primarno sredstvo, ki bi nadomestilo kvotni odvzem.
Na Rakitni smo imeli lani od pomladi do jeseni skoraj obsedno stanje. Razširila se je šala, da lahko domači gobarji končno brez strahu hodijo po gozdu, saj so tako vsi »rakiški« medvedi v vasi. V enem večeru je v naselje prišlo več medvedov, lovci so jih čakali tedne cele noči, vključen je bil Zavod za gozdove, za eno samo vas je bilo dolgo aktiviranih veliko ljudi in to za odstrel, če se prav spomnim, skupaj treh medvedov. Tak lov je tudi izredno nevaren, bistveno slabši z vidika dobrobiti medveda in varnosti ljudi (lokalnih prebivalcev). Zelo podobne situacije se lahko zgodijo v številnih vaseh, kjer je medved gosto poseljen. To ni vzdržno, to ni pravilna pot. Ni smiselno angažirati ljudi z velikega dela države, da bi s puškami v rokami v naseljih prežali na medvede in jih prestrezali.
Z vidika trajnega sprejemanja vrste je ključen vidik strah. Če je ljudi strah medveda, ga bodo manj tolerirali. Kaj če se sistem spremeni in se normalizira situacije in načini reševanja situacij na Rakitni? Kaj s tem sporočamo vaščanom in otrokom, ki bodo v prihodnje odločali? Da so varni le, če jih nekdo s puško varuje pred medvedom. To je z vidika trajnega sprejemanja in varstva vrste katastrofalno.
Kako dolgo že preučujete medvede?
Začel sem že kot študent, približno pred 30 leti, ko sem bil kot terenski delavec vključen v projekte spremljanja medveda. Raziskovalno odkar sem na oddelku, že več kot dvajset let.
Še velja, da je Slovenija pri preučevanju, varstvu in upravljanju medveda za vzor v Evropi?
Ja, absolutno. Sistem monitoringa, ki smo ga razvili, npr. daje zelo zanesljive podatke za razmeroma nizke vsote denarja. Razvili smo tudi sistem upravljanja, ki je življenjski in učinkovit. Temelji na preventivnih ukrepih, vključno z odvračalnim krmljenjem, seveda pa je nujen tudi strogo načrtovan odvzem, ki je podrejen zmanjševanju konfliktov.
Države v Evropi imajo sistem upravljanja v Sloveniji za zgled, nekaj kar bi rade tudi same dosegle. Slovenski raziskovalci smo v Evropi uveljavljeni. Zdaj se je npr. začel evropski projekt Biodiversa, v katerem sodelujejo Italija, Španija in Slovenija. Mi npr. vodimo del, kako je mogoče kakovostno upravljati viabilno populacijo medveda.
Za konec še nujno vprašanje, kaj storiti, če se srečamo z medvedom?
Najprej, ne smeš bežati, čeprav se je v praksi težko upreti instinktu. Medved sicer ni plenilec v smislu, da bi lovil velike vrste živali. To stori le izjemoma. Kljub temu je po biti plenilec in ga beg vzpodbudi. Medveda tudi ne smeš gledati v oči. Če je pri ljudeh očesni kontakt znak zaupanja in iskrenosti, je pri živalih to zadnja grožnja pred napadom.
V osnovi se je treba medvedu mirno ritensko umikati. Medvedke z mladiči se ob srečanju s človekom praviloma počutijo ogrožene, stisnjene v kot, napadejo izključno, da bi ubranile mladiče. So izjemno skrbne in zaščitniške. Idealno bi bilo, če bi v takem trenutku omedleli ali se ulegli na tla, da ne bi bili dojeti kot grožnja. Če srečamo mlajšega medveda, ki nima strahu pred človekom, bi prišlo celo v poštev, da se narediš večjega. V vsakem primeru pa ne teči, ampak se mirno umikati ali vzdrževati razdaljo.
Kolikokrat ste že sami srečali medveda?
Velikokrat. Nikoli ne bom pozabil prvega bližnjega srečanja. Takrat sem bil že zaposlen na oddelku. Bilo je pozimi. Na Menišiji je bila medvedka, za katero smo sklepali, da je v brlogu, ker je bila toliko stara, da bi morala kotiti mladiče. Ta medvedka pa je bila ena redkih, ki je kotila mladiče kar zunaj, pod krošnjo smreke, česar tedaj nismo vedeli. Njeno gibanje smo spremljali s pomočjo telemetrijskih ovratnic. Hotel sem ji priti dovolj blizu, na približno 100 do 200 metrov, da bi lahko kasneje pomladi našli njen brlog in pri tem računal, da je tako kot vse druge medvedke v brlogu pod zemljo in bo tam ostala. Kar naenkrat je ta signal, ki je prej kazal na neaktivnost (spanje), spremenil frekvenco v aktivnega, hkrati sem zaslišal težek tek po snegu. Hotel sem steči, ampak sem takoj padel v debelem snegu. Medvedka se je zato nekaj metrov pred mano ustavila in se obrnila ter ni naredila zadnjega skoka. Imel sem samo srečo, da sem padel. Prej sem študente na vajah seveda suvereno učil pravilne reakcije v takih primerih, a praksa ni enostavna, saj razum ne more kontrolirati nagona.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
