Pepek iz Negove pri 95 letih še vedno vsak dan v čebelnjaku
Jožef Kramberger Pepek je najstarejši čebelar v Pomurju, ki je s čebelami povezan od mladih nog.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Tik pred začetkom glavnega dela čebelarske sezone smo obiskali najstarejšega še aktivnega čebelarja v Pomurju – in zelo verjetno tudi širše. 95-letni Jožef Kramberger, po domače Pepek, iz Negove naju je s fotografom Juretom sprejel preprosto, brez odvečnega poudarjanja svoje starosti ali dosežkov, a z nečim, kar hitro izstopa – toplino, umirjenostjo in iskrenostjo. Je eden redkih, pri katerih začutiš nekaj danes skoraj pozabljenega: pristno dobroto in življenjsko modrost, ki je zrasla iz dolgoletnih izkušenj.
Z naravo je prepleten od najzgodnejših let. Čebele so bile del njegovega sveta že v otroštvu, v času, ki ni bil prizanesljiv. »Bili smo viničarska družina z enajstimi otroki, dva sta kmalu po rojstvu umrla. Takrat ni bilo lahko, primanjkovalo je hrane in oblačil. Oče me je že kot otroka v domačem čebelnjaku učil osnov čebelarjenja,« pripoveduje.
Rodil se je v Ženjaku kot tretji otrok in zelo zgodaj spoznal, kaj pomeni trdo delo. Otroštvo ga ni razvajalo – kot deček je odšel služit kot pastir h kmetu Brezniku, ki je bil njegov boter, imeli so tudi čebelnjak. Tako se je tam pri osmih letih dokončno zapisal čebelam. »Naučil sem se čebelariti. Čebele so mi bile všeč, delo z njimi me je veselilo. Od takrat sem ostal pri njih,« pove.
»Vsak dan se naučiš kaj novega«
Medtem ko bratov in sester čebelarjenje ni posebej pritegnilo, je sam tej poti ostal zvest vse življenje. Le dve leti je bil brez njih, ko je služil vojaški rok v Makedoniji. »Takrat je na čebele pazil oče, jaz pa sem komaj čakal, da se vrnem,« doda.
S čebelami se aktivno ukvarja že 85 let, v Negovi pa danes skrbi za 29 čebeljih družin. To ni malo dela, še posebej ne v njegovih letih, a ga opravlja z enako predanostjo kot nekoč. »To je ogromno dela, ampak če delaš z veseljem, ni težko. Vsak dan se še učim. O čebelah nikoli ne bomo vedeli vsega.«
Poleg čebel je imel tudi službo – med drugim kot vratar v enem od podjetij v Gornji Radgoni, po drugi svetovni vojni pa je ljubiteljsko izdeloval tudi detektorske sprejemnike (radie). Dolgo bakreno žico je napel med drevjem, nato pa je s pomočjo kamna – kristala – in igle lovil signale, pri tem pa sploh ni potreboval elektrike. Tako si je z Negovskega Vrha odpiral okno v svet. Čeprav je bil »ezermešter«, torej mojster za vse, je čebelarstvo vedno ostalo njegova največja ljubezen. Aktivno je sodeloval v čebelarskih društvih, jih vodil in pomembno zaznamoval lokalno čebelarsko skupnost.
»Čebele so moja velika ljubezen,« pove brez oklevanja. A hkrati ne skriva skrbi zaradi sprememb, ki jih opaža v okolju. Njegove besede postanejo resnejše: »Ljudje opuščajo kmetovanje, travniki se prehitro kosijo, cvetočih rastlin je vse manj. Človek uničuje vse.«
Kot dolgoletni čebelar opaža, da imajo čebele vse manj paše. »Propadajo, niso več takšne, kot so bile. Vse te kosilnice so sovražnice čebel,« pove neposredno. Po njegovem mnenju jih najbolj ogroža prav človek – s škropivi, umetnimi gnojili in načinom življenja. »Res je, da je danes manj zastrupljanja kot nekoč, ampak ga je še vedno preveč. Če ne bo čebel, tudi nas ne bo,« opozarja. Ob tem izpostavi še en problem sodobnega časa: »Danes je veliko medu, ki sploh ni pravi – mešanic sladkorja in vode. Ljudje pa mislijo, da kupujejo pravi med.«
Vsak dan je pri čebelah
Kljub temu ostaja njegov vsakdan tesno povezan s čebelami. Vsako jutro se odpravi v čebelnjak, kjer opravi osnovna dela. »Poskrbim za vodo, pogledam panje. K čebelam moraš priti umirjen, brez strahu. Čebele čutijo človeka. Z njimi moraš delati s srcem,« razloži in doda, da mu je eden ljubših kotičkov stol na vrtu, kjer ure in ure opazuje čebele in naravo.
Prav delo s čebelami ga najbolj sprošča. Prideluje različne vrste medu – cvetličnega, akacijevega, lipovega in kostanjevega – in ostaja zvest naravnemu načinu dela. Čebeljih pikov se ne boji, čeprav jih je doživel že nešteto. »Enkrat me je pičilo okoli sto čebel, pa ni bilo hudega. Tudi devet sršenov me je že, pa sem preživel. Zdravniki so me spraševali, kako sem lahko. Jaz sem šel pa naprej krompir kopat,« pove z nasmeškom. Prepričan je, da so piki za nealergične ljudi lahko celo koristni. »Ko me čebela piči, mi nič ni,« doda in hkrati opozori, da čebele ne marajo močnih vonjav. »Parfumi in kolonjska voda jih motijo, najboljša je voda.«
Svojo vitalnost ohranja z vsakodnevnim gibanjem in preprostim načinom življenja. »Vsako jutro se razhodim in razgibam, kolikor mi noge dopuščajo. Namesto sladkorja uporabljam med, čeprav ga zdaj nekoliko manj zaradi sladkorja v krvi. Vsak dan vzamem žličko cvetnega prahu. Če sem prehlajen, dam na med propolis.«
Če ženske ni, vse razpade
Z življenjsko sopotnico si sama pridelujeta zelenjavo, sadje in zelišča. »Skromno živiva. Ni razkošja, ampak se da lepo živeti. Treba je znati varčevati takrat, ko imaš denar,« pove. Ob tem je večkrat poudaril tudi pomen odnosov. Ženo je izgubil pred leti, čez čas pa je spoznal svojo zdajšnjo življenjsko sopotnico, saj, kot pravi, brez žensk ni življenja. »Ženska je osnova – tako kot matica v panju. Če je ni, vse razpade,« pove.
Za svoje delo je Jožef prejel številna priznanja in nagrade, med drugim tudi državno odlikovanje državnega sveta. »Vesel bi bil, če bi bile moje stvari – plakete, priznanja – nekoč razstavljene v gradu Negova,« pove. Nagrajen je bil za svojo neutrudno promocijo čebelarjenja, saj je pomemben del njegovega življenja tudi prenos znanja. Kar 30 let je vodil čebelarski krožek za osnovnošolce v Negovi. »V skupini je bilo tudi po 25 otrok. To je velika odgovornost. Ampak rad sem učil. Znanje moraš dati naprej,» je dejal in dodal, da se vsak človek uči vse življenje. Nihče ni »izučen do konca«.
Njegov brat je »dobrotnik iz Negove«
Kljub vsemu znanju ostaja preprost človek, ki zna ceniti drobne stvari. »Najbolj sem vesel zjutraj, ko dam nogo na tla in vem, da sem še živ. Da bom doživel še en dan. Res se vsako jutro zahvalim, da sem se zbudil,« je dejal in dodal, da ga drži pokonci dobra volja. »Spoštujem ljudi – tudi sovražnike. Zakaj bi se jezili?« Jožef je tudi izjemno družaben, kar priznava tudi sam. »Rad imam ljudi. Vesel sem vsakega, ki pride. Če me ne obiščejo, jih pa jaz pokličem.« Ob tem razmišlja tudi o današnjem času. »Nikoli ni bilo toliko denarja kot danes, pa so ljudje vseeno nesrečni. Tako se zdi, da se zaradi tega zapirajo vase. Tudi ljudje se starajo, vasi pa praznijo. Veste, to ni v redu,« sklene, a hitro doda, da ima tri hčerke in sina ter več kot deset vnukov, ki so mu vedno v veselje, ko ga obiščejo.
Tesno je povezan tudi z bratom Ludvikom in sestro Anico, s posebno toplino pa je spregovoril tudi o pokojnem bratu Ivanu Krambergerju, predsedniškem kandidatu, ki je umrl v atentatu v Jurovskem Dolu leta 1992. »Zelo sva bila povezana. Rad je prihajal k nam in vedno je vzel s seboj tudi med. Veliko je pomagal ljudem. Vedno sem ga opozarjal, da se preveč izpostavlja in da to ne bo v redu.« Spominja se tudi njegove poti v Nemčiji, kjer je z izumi zaslužil denar, ki ga je nato razdajal ljudem. »Bil je človek malega človeka in tak je tudi ostal. A zgodilo se je, kar se je,« je žalostno sklenil.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
