Popevka minulih dni je bila osamosvajanje. Stihoklepi so kanili osvojiti lestvice priljubljenosti z besedilom, ki je govorilo o tem, da so nekateri bolj zaslužni za osamosvojitev Slovenije kot drugi. Kaj to: ti drugi naj bi celo drnjohali v debeli senci, načrtujoč akcije, s katerimi bi preprečili Slovencem do samostojne države, medtem ko so prvi nosili glave v torbah. Ljudstvo ni glasovalo za stihe o torbonožcih in ga zdaj, narod torej, kregajo vsi, ki se čutijo poražene: to ljudstvo naj bi bilo po njihovem mnenju požrešno, povrhu tega pa še ne zna razmišljati z lastno glavo. Sodbo o požrešnosti podkrepijo s propadlim referendumom o lastninjenju zavarovalnice, kar naj bi prineslo posameznikom nekaj fičenkov, neuporabo lastnih možganov pa z glasovanjem za »nepravega« predsedniškega kandidata. Najglasnejši trobentači s to vsebino so predstavniki najbolj požrešne ustanove na Slovenskem in celo na svetu, to so ljudje, ki že več kot dva tisoč let drugi razmišljajo namesto njih, kajti brez volje teh drugih se na tem ljubem svetu ne zgodi prav nič. Torej tudi propadli referendum ne.

Besedilo za popevko tega in verjetno še za nekaj prihodnjih tednov pa govori o blatenju. O blatenju države zunaj njenih meja. O blatenju Slovenije, ki jo imajo nekateri, toda res samo nekateri, neizmerno radi in bi zanjo storili prav vse. Zanjo bi prodali celo najbolje stoječa podjetja, za blaginjo njenih ljudi bi povišali delavcem plače za dva odstotka, morda celo za dva odstotka in pol. Kar znese  in zakokodaka pri delavski plači okoli pravljičnih sedem evrov.

Prejšnjih nekaj dni smo bili razdeljeni med borce in neborce za samostojno Slovenijo, ta teden in še nekaj naslednjih pa nas bodo razvrščali med tiste, ki blatijo v tujini Slovenijo in med tiste, ki bi dali poslednjo kapljo krvi za ta narod in za to podalpsko deželo. Seveda krvi drugega in ne sebe. Svoje krvi si ne pustijo puščati niti na krvodajalskih akcijah. Pošteno me je strah, da me bodo obtožili blatenja lastnega naroda, lastne domovine, lastne vlade in lastnega premiera, če bom na Jurovskem Brodu, Republika Hrvaška, povedal, da prejema nekaj tisoč slovenskih upokojencev mesečno manj kot štiristo evrov in da si hkrati člani raznih nadzornih svetov izplačujejo nagrade v višini tudi do dva tisoč minimalnih slovenskih plač. Vlada si takšnih in podobnih »blatenj« ne želi, vprašanje pa je, če si jih tudi ne zasluži.

V želji vladajočih po enotnosti naroda samo čakam, da nas bodo že jutri, morda pojutrišnjem »poenotili« na tiste, ki jedo kranjsko klobaso z zeljem, in na one, ki so jim bolj všeč čevapčiči. Prvi, kranjsko - zeljni prežvekovalci, bodo pohvaljeni kot veliki rodoljubi, drugi, navdušenci nad čevapčiči, pa kot jugonostalgiki, za katerimi stojijo stare strukture preživelega, totalitarnega, izkoriščevalskega, nepravičnega in na smetišče zgodovine vrženega družbenega sistema.   

Morda bo napočil celo čas, ko bomo »poenoteni« med tiste, ki so prodajali orožje, in med tiste, ki orožja niso prodajali. Se pravi med tiste, ki so zbasali v žepe, kaj v žepe, v vreče, na milijone mark, in med tiste, ki tega niso storili. Vlada vztrajno molči o tem, kajti pred njenimi vrati je predsedovanje svetu Evrope in res ne gre, da bi opravljali to vele pomembno dolžnost nepoenoteni. Pa naj gre za nepoenotenost v barabijah ali za poenotenost v poštenosti. Navzven mora biti vse lepo in prav, navznotraj pa je itak tako, kot  hoče vlada.