Po 70 letih pobiti še vedno nimajo groba
Nikodemovi dnevi, izobraževalni večeri ter pogovori o aktualnih temah v Cerkvi, družbi in osebnem življenju, ki letos potekajo pod skupnim naslovom Resnica in sočutje, so se sinoči v Zavodu Friderika I. Barage nadaljevali s perečo temo Kočevski rog - Slovenija kot neurejena grobnica: pokopati mrtve in urediti grobove .
Šlo je za javno radijsko oddajo Radia Ognjišče, gostje pa so bili priznani strokovnjaki z različnih področij: prof. dr. Janez Juhant, teolog, filozof in pedagog,ter član Evropske akademije znanosti in umetnosti, Romana Bider, ki si je zamislila spletni projekt Vseposvojitev, prof. dr. Tomaž Erzar, izredni profesor za zakonsko in družinsko terapijo, doc. dr. Brane Senegačnik, profesor in klasični filozof, in slovenski zgodovinar, muzealec in publicist dr. Jože Dežman, ki je bil med drugim tudi predsednik Komisije za urejanje grobišč. Pogovor, ki mu je prisluhnilo okrog sto poslušalcev, je vodil Alen Salihović, zbrane pa je pozdravil tudi dekan Miro Virant, ki vodi Nikodemove večere.
Trenutno je v Sloveniji evidentiranih okrog 600 grobišč. Po ženevskih konvencijah je dolžnost vsake države, da grobišča označi.
Letos, 9. maja, bomo slavili 70. obletnico konca 2. svetovne vojne, a takrat na slovenskem ozemlju orožje ni utihnilo. Nova jugoslovanska komunistična oblast je od konca vojne do januarja 1946 umorila nekaj manj kot 15 tisoč Slovencev. V glavnem so bili to zunaj sodno pomorjeni, pretežno slovenski domobranci, nekaj tudi civilisti. Zakaj po toliko letih te žrtve še vedno ležijo v kraških jamah, protitankovskih jarkih, rudniških jaških in v izkopanih jamah, in še vedno nimajo svojega groba, niti niso dobila nazaj svojih imen, zakaj grobišča še vedno niso označena, zakaj svojci žrtev še vedno ne morejo dostojno žalovati in prižgati svečko na grobu svojih dragih, so se med drugim spraševali omenjeni gostje.
Čeprav je bilo po slovenski osamosvojitvi na tem področju veliko narejenega, »lahko pa bi bilo še več, če bi nas pustili,« je dejal Dežman, pa mora očitno to osnovno civilizacijsko normo, kot je pokop mrtvih, opraviti civilna družba, »če je že naša država tako kilava,« je menil Jože Dežman.
Janez Juhant je opozoril na nujnost odkrivanja resnice, ter na našo družbo, ki je po eni strani poveličevala človeka v službi sistema, na drugi strani pa ga uničevala in mu zdaj odreka celo dostojnost pokopa in spomina. »Imamo na deset tisoče nepokopanih žrtev, kolikšna množica pa je še žalujočih!« je dejal in spomnil, da so žrtve tudi storilci, ki so v kolesju ideologije izgubili svoj človeški obraz. Zakaj večina danes ostaja do teh problemov ravnodušna, kar pomeni tudi brezčutna, se je spraševala Romana Bider, in skupaj z ostalimi poudarila nujnost, da o tem na primeren način več govorimo v izobraževalnih ustanovah. Ker pa se zaveda, da bo to težko dosegljivo, to nalogo prelaga na družine.
Brane Senegačnik meni, da je tolikšno število nepokopanih mrtvih po drugi svetovni vojni sicer zgodovina, a zaradi vseh razsežnosti, ki jih ima, »a žal na družbeno nezdrav način živi vedno bolj«. Zbrani so povzeli, da je treba stopiti na pot resnice in sočutja, za kar si mora prizadevati prav vsak posameznik, ni pa prava pot sovraštvo, »kajti če sovražiš, zlo zmaga,« je dejal Tomaž Erzar.
Nocoj o medijih
Danes zvečer ob 19. uri se bo v Baragovem zavodu zvrstil še zadnji Nikodemov večer, na katerem bosta Jurij Paljk in Dejan Steinbuch obravnavala zanimivo temo Mediji te naredijo ali uničijo.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
