Vsi smo bolj ali manj neumni.

Eni pijejo kot neumni.
Drugi jedo kot neumni.
Tretji kradejo kot neumni.
So pa tudi takšni, ki delajo kot neumni.
Ti zadnji so še najbolj - neumni.

Približno tako je zapisal pred leti Dušan Radović za eno svojih radijskih oddaj Dobro jutro, Beograd.

V žgočih razpravah o vstopu bratske Hrvaške v Evropsko unijo nemalokrat slišim, da se normalni ljudje s te in one strani meje dobro razumemo. Da normalni Slovenci radi hodimo na hrvaško morje, tako kot radi obiskujejo slovenska smučišča normalni Hrvatje. Da pravzaprav delajo zgago med Slovenci in Hrvati tako hrvaški kot slovenski politiki, ki so preveč obljubljali svojim državljanom, zdaj pa teh obljub enostavno ne morejo požreti oziroma jih ne morejo izpolniti. Ulovili so se v lastne zanke, v začaran krog, iz katerega ne morejo, ne da bi izpadli kot veliki lažnivci. Celo izdajalci lastnega naroda. Niti pedi zemlje niti mililitra morja niso pripravljeni odstopiti drug drugemu, kajti to so bile pogoste predvolilne zaprisege, s katerimi so se zavihteli v vladajoče fotelje. Zdaj to preklicati, jok, saj bi jih ravno prav razdraženo ljudstvo lahko odstavilo od polnih jasli in bogato založenega korita.

Normalni Slovenci se torej lepo razumemo z normalnimi Hrvati. Ne razumejo pa se nenormalni Hrvati z nenormalnimi Slovenci. In obratno. In kdo je nenormalen Hrvat? Oziroma: kdo je nenormalen Slovenec? Brez velikega poznavanja zadev, vsakdo ve, da mislimo s poimenovanjem normalen Slovenec oziroma normalen Hrvat preprostega Slovenca ali preprostega Hrvata. Ljudstvo. Slovenski narod. Hrvaški narod. Nikakor nimamo v mislih slovenskih oziroma hrvaških politikov. Slovenski in hrvaški politiki se ne razumejo, zato jih po vseljudskem pojmovanju ne moremo šteti med normalne ljudi. Slovenski in hrvaški politiki so torej nenormalni Slovenci oziroma nenormalni Hrvatje. So abnormalni, sicer se ne bi prepirali okrog nekaj kvadratnih metrov zemlje in nekaj litrov slane vode. Stopali bi v mešane zakone, tako kot to počnejo  normalni Slovenci in normalni Hrvatje oziroma kot to počnejo normalne Hrvatice in normalne Slovenke.

Toda v tem našem svetu je težko ostati normalen. Še teže je biti normalen Slovenec ali normalen Hrvat. Le poglejte: kar je drugod normalno, je pri nas nenormalno. In obratno. Kar je drugod nenormalno, je pri nas normalno.

Pri vsej tej kolobociji je razveseljivo dejstvo, da je več normalnih Slovencev in normalnih Hrvatov kot nenormalnih Slovencev oziroma nenormalnih Hrvatov. Skrbi nas lahko le to, da so nenormalni Slovenci oziroma nenormalni Hrvatje na oblasti in so zatorej močnejši.

Morebiti pa zajec tiči prav v tem grmu?