##IMAGE-3692060##

Napočil je čas, ki se ga nekateri veselijo v velikem pričakovanju in ga hkrati preživljajo v nekakšnem lastnem nelagodju, kot da ne verjamejo sami sebi. Ne govorimo o veselju v velikem pričakovanju božiča in Bog ne daj, o morebitnem nelagodju, kot da kdo ne verjame samemu sebi v doživljanju prednovoletnih skrivnosti, ne. Govorimo, računajoč pri tem na vsaj malo strinjanja preostale skupnosti, o tem, da je to čas, ko se dan preneha krajšati in začne, kakopak, daljšati. Človek se ne glede na barvo kože, družbeni izvor, spol ter svoj odnos do prerokov in bogov torej znajde na neki časovni meji, ko se nepreklicno vsakič znova zgodi nekakšen naravni, da ne rečemo kozmični časovni prelom. Nekaj je v zraku in to se ne zdi »kar nekaj«, zato se tega »nekaj« nekateri veselijo v velikem pričakovanju, pri čemer si rečejo: »Od zdaj naprej bo drugače.« To mogoče rečejo le samemu sebi, mogoče celo za zaklenjenimi vrati stanovanja, ali pa sploh ne rečejo, ampak si samo ustvarijo povsem jasno misel. Pri tem dejanju pa so odločni. Njihov sklep je trden kot skala, ki bi zdržala svet, če bi ga nanjo oprl Stvarnik, Peter ali kak gradbinec, čeprav se zdi, da zadnjih ni nikjer, saj jih človek ne more najti, ko jih najbolj potrebuje, s čimer se nemara zlahka strinjate. Tako je v teh dneh nekako čas za obljube, čas zaobljube.

Omenjeni osebni trdni sklepi zvenijo, pa naj so izrečeni v samoti ali razposajenem prazničnem božično-novoletnem omizju, neobremenjenem s kakršno koli mislijo na prvo naslednje jutro in jutra, ki bodo sledila v, recimo, naslednjih štiridesetih do šestdesetih ali celo več dneh, včasih kot posameznikova bojna napoved svetovni tobačni industriji. Včasih se zaobljuba tako rekoč v trenutku, ko jo človek izreče, kot oster predmet zakoplje v domnevno odvečne kilograme telesa avtorja ali v tem primeru nemara pogosteje avtorice. Omenjeni trden sklep včasih potisne tistega, ki ga je sprejel, v skoraj nemogoče okoliščine že v prvem trenutku. Denimo, člani omizja, pravkar seznanjeni s trdnim sklepom enega izmed njih, da se bo vsaj nekaj naslednjih mesecev na daleč izogibal pijači, se omenjeni zaobljubi širokosrčno poklonijo s Kol'kor kapljic, tol' let, huronskim vzklikom Do dna!, nemško navdahnjim Ooopaa! ali vsaj s Slomškovim poslovnim poročilom, ko je služboval na Bizeljskem, in sicer: En hribček bom kupil. Tak zven omizja je primerljiv s klicem divjine, ki volka napolni z močjo, da prelomi trden okvir kletke, ki se je še trenutek pred tem zdel njegova usoda za daljši čas.

Ampak kakor koli opazujemo čas za obljube, ob božiču in novem letu ali ob volitvah, težko je ugovarjati pregovoru Obljuba dela dolg.

Čas za obljube ima pogosto vidno in tudi pomembno mesto v življenju posameznika in skupnosti, pri čemer se ne spuščamo v to, koliko članska je skupnost. Čas za obljube je tako rekoč zgodovinski pojav. Tej opredelitvi ni mogoče ugovarjati zlasti v povezavi z nekim drugim časom, ki ni božično-novoletni, a je prav tako kot ta nekako čas, ki se ga nekateri veselijo v velikem pričakovanju in ga hkrati preživljajo v nekakšnem nelagodju, kot da ne verjamejo sami sebi, kaj šele drugim. Čas volitev imamo v mislih, ki jih ne levi ne desni politični pol zaradi previdnosti ne pripravita v božično-novoletnem času, ker v posvečenem času svetega rojstva res ne gre nikogar preklinjati, kvečjemu se lahko zaklinja, ali pri polnočnici ali v veselem razpoloženju omizij, k prej omenjenemu očiščevanju telesa in duše.

Tako kot je osebna zaobljuba nekakšen dar samemu sebi in v določenih primerih tudi skupnosti, čeprav samo družinski, je lahko tudi breme, če zaobljuba doživi prelom po tistem, ki jo je izrekel. Navedeno deloma drži tudi v povezavi z volitvami. Politični kandidat zaradi previdnosti obljubi, se ne zaobljubi, ko v svojih predvolilnih nastopih pred ljudskimi množicami napove, kako se bo naslednja širi leta on držal v povezavi s pričakovanji volilne baze. Obljuba je krajša kot zaobljuba, zato je političnemu kandidatu lažje prebivati v stvarnosti. Kajti kandidat, ki samo obljubi in se ne zaobljubi, lahko čuti manjše nelagodje, potem ko je na volitvah postal, npr., občinski svetnik, župan, državni poslanec ali oseba, izvoljena na način, da lahko postane končni, najvišji izvoljenec ljudstva, npr. predsednik vlade, volilna baza pa se v znak nezadovoljstva z uresničevanjem kandidatovih predvolilnih obljub in sploh vozi pod oknom palače ob petkih s kolesi, izpisuje stavkovna gesla, nosi mrtve ptice v slogu mafijskih groženj z odrezano konjsko glavo in se med drugim teši z mislijo, da bi bilo vseh osebnih in javnih težav v deželi konec s smrtjo te ali one politične ideje na oblasti.

Ampak kakor koli opazujemo čas za obljube, ob božiču in novem letu ali ob volitvah, težko je ugovarjati pregovoru Obljuba dela dolg. Menimo, računajoč pri tem na vsaj malo strinjanja preostale skupnosti, da je še posebej velika težava, ko predvolilne obljube, ki jim je spodletelo, delajo državni dolg, in ko si posameznik, omizja in skupnost skopnelo veselje vračajo s sarkastičnim ponavljanjem izreka: Boljši je vrabec v roki kakor golob na strehi.

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista