Lučka Centa

Izdala jo je Knjižnica Miklova hiša Ribnica.

Akademski slikar, pisatelj in pedagog Jože Centa je pomembno zaznamoval kulturno življenje Ribnice in okolice. Zaslužen je za ustanovitev Trubarjeve domačije, organizacijo slikarskih kolonij v Ribnici in številnih drugih umetniških pobud, pomemben pa je tudi kot izjemno dober pripovedovalec in pisec, tudi kronist, saj so po njegovi zaslugi v sliki in besedi kraji njegove mladosti ohranjeni za zanamce.

Predstavitev, ki jo je povezovala Maruša Prelesnik Zdešar, je potekala v pogovoru z urednikoma knjige Domnom Češarkom in Sašom Hočevarjem. Pogovoru so se pridružili tako obiskovalci kot tudi člani avtorjeve družine, ki so večer dodatno popestrili s pripovedovanjem spominov.

Lučka Centa

Jože je v knjigi zbral spomine na Škrbčevega Franceta, moža svoje tete Pepce in svojega rejnika. Med drugo svetovno vojno je namreč izgubil oba starša, zato ga je k sebi vzela teta iz Hrovače. France Pucelj je bil značilen ljudski lik ribniškega človeka – delaven, šegav, iznajdljiv ter pomemben povezovalni člen v Hrovači. Besedilo, zapisano z občutkom za lokalni jezik, je preplet avtobiografskimih drobcev, etnografskih opisov in kronike nekega časa. Bralec prek njega spozna realnost kmečkega življenja ter krutost in nesmisel vojne vihre. Delo je dragoceno za vse, ki jih zanima lokalna zgodovina in ljudsko izročilo.

France zaživi v številnih anekdotičnih zgodbah – bil je izredno dober pripovedovalec in, kot je sam pravil, zgodbam ni ničesar dodal, »ker potem ne bi bile več zgodovinske in bi jim nihče ne verjel«.

Sprva ga spoznamo kot težavnega mladostnika, ki s prijatelji razbije kristalni luster v hrovaški cerkvi in zaradi tega kar štiri leta obtiči v istem razredu. Enako barvita je prigoda s telovadne prireditve, ko mu med veletočem zaradi pretesnega dresa počijo hlače in se znajde v središču posmeha vse dvorane.

Iz vojaških časov posebej izstopa zgodba, ko France med stražo na trdnjavi na Malem Lošinju ustreli osla, saj je veljalo pravilo streljanja brez opozorila – za kar je bil tudi nagrajen. Nit pripovedi pogosto doseže skoraj filmski ton, denimo, ko pelje ribniškega zdravnika Oražma sredi noči in visokega snega reševat zapleteni porod; na poti nazaj pa njegov konj zaradi teže sani zdrsne s ceste, rešijo pa jih šele nakopičeni snežni zameti.

Prek zgodb spomin na Škrbčevega Franceta živi naprej.

 Urban Centa