##IMAGE-3738507##

Kdo povezuje in kdo ločuje? Dobovski fašjenk povezuje. Na sobotnem fašjenkovem, pustnem, karnevalu so ob pustnih likih iz Slovenije sodelovali tudi Ladijski orkester iz hrvaškega obmejnega kraja Ključ Brdovečki ter visoki predstavniki lokalnih podružnic Zveze evropskih karnevalskih mest (FECC) iz Varaždina in Zagreba. Vsa stvar je na tej točki na prvi pogled komična in je komična tudi v resnici, saj so pustni liki svojevrstni komedijanti. Ta komedija se je dogajala letos in tudi že več let poprej, kar je že precej dolga doba, saj je bil karneval v Dobovi to leto že štiriindvajsetič zapored. Toda: ko pade zastor na odru fašjenkovega karnevala, ostanejo spredaj dejstva, ki pa niso samo fašjenkova, pustna, ampak pomagajo tudi v resni razpravi. Dejstvo je, da je fašjenkov karneval mednarodni. Nanj prihajajo delegacije tudi iz druge države, poleg tega je idejno povezan z Zvezo evropskih karnevalskih mest (FECC), ki deluje v več državah, se pravi mednarodno. Če je vsakokratna udeležba predstavnikov iz Hrvaške premalo, da bi karneval označili za dogajanje mednarodnih razsežnosti, pa ta pustna ceremonija nedvomno dokazuje dobro sodelovanje prebivalcev z obeh strani slovensko-hrvaške meje. Če fašjenku zaradi njegove komične drže ne bi radi priznali vloge mednarodnega povezovalca, je povezovalno vlogo mogoče lažje videti v preteklih dogajanjih ob vstopu Hrvaške v Evropsko unijo. Takrat, tisti dan, ko je Slovenija že bila članica Evropske unije, Hrvaška pa je ravno vstopila, je na mostu na Sotli Slovenija Hrvaško potegnila v Evropo prihodnosti. Operacija, kot se takim stvarem reče v evropskem žargonu, je potekala tako, da sta ekipa postavnih slovenskih mož in ekipa primerljivo postavnih hrvaških mož vsaka v svoji državi prijeli za vrv in vlekli k sebi preko mostu na mejni reki Sotli pri slovenskem kraju Rigonce in že omenjenem hrvaškem kraju Ključ Brdovečki. Slovenci so zvlekli Hrvate čez mejo k sebi na rigonško stran, v Evropsko unijo, potem se je množica objemala in to ni bilo na ukaz. Vlečenje vrvi je bilo simbolično, je kot kakšna svetopisemska prigoda, ki skupaj z veliko drugimi svetopisemskimi zgodbami tvori veliko epohalno sporočilo Knjige vseh knjig.

Tudi ko gre za vprašanje, kdo povezuje in kdo ločuje, je veliko zgodb. Če ostanemo samo ob meji na Sotli, na obeh straneh mejne reke Sotle, je veliko tega, kar povezuje. Poleg že omenjenega je tu vsakoletno poletno Srečanje pri Kalinu – druženje prebivalcev z obeh strani državne meje blizu slovenskega Obrežja in hrvaške Bregane. Znamenje dobrega čezmejnega sodelovanja so tudi medsebojni gospodarski stiki, projektna partnerstva, kulturna izmenjava, športna srečanja in še marsikaj z brežiškega ter samoborskega in zagrebškega območja. Če k temu prištejemo še številne slovensko-hrvaške mešane zakone, slika mednarodnega sodelovanja dobiva ob družbenih črtah še čisto človeške intimne barve, ki so po pomenu in moči v človekovem bivanju nad vsemi gospodarskimi pogodbami in sporazumi med ustanovami.

Opisanemu sodelovanju, ki pa s tega območja še zdaleč ni vse, je podobno življenje ljudi ob Sotli navzgor ter ob Dravi, Soči, Vipavi in v stoterih krajih v Sloveniji. Svoje »mednarodne fašjenkove karnevale«, »medsosedsko vlečenje vrvi«, »srečanje pri Kalinu« in poroke »različnih« imajo tudi drugje po Evropi in svetu. Tu ob Sotli in tam nekje daleč so to lepe zgodbe o lepem življenju, o tem, da so si ljudje dobri v duhu Prešernove poslanice »ne vrag, le sosed bo mejak«, o tem, da se ljudje zbujajo v miru in da v miru zaspijo in o tem, kar se zdi pri vsem najpomembnejše: ljudje želijo mir. Tako je to zgodba o ljubezni.

Preberite še ...

Slovenija

(EKSKLUZIVNO) Luka Založnik, pričevalec iz afere Dars: Rok Snežič mi je narekoval, Feštajn pa je snemal

Ampak kje se konča ljubezen in začne sovraštvo? Kdo samooklicanih postavlja to mejo in v čigavo korist in v čigavo škodo? Ponujajo odgovor na to vprašanje Evropa z nacističnim predznakom leta 1939 in potem, Jugoslavija leta 1945 in potem, Slovenija leta 1991 in potem, vmes nekje Libija, Sirija, Palestina, Afganistan, Bosna in Hercegovina in zdaj, pred vsega nekaj dnevi, Ukrajina – vsi ti goreči v ognju sovraštva in goreči dobesedno? Njihova usoda ne ponuja odgovora na vprašanje o zasužnjeni ljubezni in okronanem sovraštvu. Kvečjemu se na teh primerih vprašanje samo še zaostruje. Glasneje ko to sprašujemo, tišje odgovarjamo. Dokler ne bomo prisiljeni odpovedati, se tudi spraševanju in naposled utihniti. Dan potem bo moral utihniti tudi fašjenk, če misli še naprej kazati svoj prijazni obraz.

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista.