»V kolikor bi pred letom dni upoštevali moje mnenje, da družino Strojan preselimo v bolnico Franja, bi lahko danes govorili, da smo imeli srečo v nesreči.« To je sporočilo, ki sem ga prejel včeraj po elektronski pošti. Kdo je avtor na moj naslov prispele bistroumnosti, ne vem, sem pa prepričan, da spi s Hitlerjevim Mein Kampfom pod vzglavnikom.

Zadevo bi lahko mirne duše spregledal ali bi jo imel celo za ponesrečeno šalo, če ne bi že večkrat slišal dokaj podobne nestrpnosti. Pa tudi prisilna preseljevanja mi niso najbolj pri srcu. Že od takrat ne, ko sem zvedel pri zgodovini v osnovni šoli za deportacije Židov, Slovanov in drugih nearijcev. Tudi Slovencev v Srbijo, na primer, ali v evropska taborišča, ki jih je pred časom neki italijanski politik imenoval letovišča, kot je neki slovenski župan v ne tako daljni preteklosti razhudil osamosvojitelje z izjavo, da so se med desetdnevno osamosvojitveno vojno naši veterani martinčkali, ne pa borili.

Žalitev brez primere, kajti pred nedavnimi volitvami smo zvedeli, da so posamezniki med vojno pred petnajstimi leti nosili glavo v torbi in da so bili pripravljeni žrtvovati za Slovenijo prav vse, tudi osebno svobodo. Ti bogca, nosili so glavo v torbi. Še sreča, da je bilo v tistih kritičnih trenutkih pri nas veliko ljudi, ki so obdržali svoje glave na svojih ramenih. Da jih niso dali v torbe in jih v torbah ali ruksakih nosili naokoli.

Moj oče je nosil v torbi takoj po drugi svetovni vojni na delo malico: kos kruha, namazanega s svinjsko mastjo, ki jo je mama začinila s sesekljanim česnom. Med drugo svetovno vojno pa je moj stari prenašal v ruksaku dolge gate, pletene nogavice, čutaro z žganjem in propagandne letake OF. Nikoli glave. Kaže, da je bilo to usodno zanj in za nas. Kajti če bi namesto gat, nogavic, šnopsa in propagandnega gradiva OF nosil v ruksaku glavo, bi dobil po vojni na občini vsaj mesto kurirja, tako pa je vse življenje do upokojitve zabijal žeblje v čevlje v čevljarski delavnici, ki je plačevala čevljarje tako, da smo bili doma več lačni kot siti. Tako, da smo vikali kruh in goltali sline ob mesu, s katerim so se basali tisti, ki so med NOB po lastnih izjavah nosili glave v torbi.

Lepo vas prosim: kako naj se glava v torbi primerja z dolgimi gatami, pletenimi belimi nogavicami, s šnopsom in propagandnim gradivom OF v ruksaku? Primerjava ne prenese niti moralne niti etične, še najmanj pa  presojo o zaslugah za slovenski narod. Kako naj oblast zaupa človeku, ki je v najtežjih trenutkih zgodovine naroda nosil v ruksaku po gozdovih dolge gate, pletene bele nogavice, šnops in propagandno gradivo OF namesto lastne glave? Pa čeprav je bil ta človek z dolgimi gatami, belimi pletenimi nogavicami, s šnopsom ter propagandnim gradivom OF v ruksaku dvakrat ranjen. V prsi in ne morda v hrbet, kot se je to zgodilo marsikomu, ki je nosil glavo v ruksaku. Moj oče bi morda celo nosil glavo v ruksaku, a je poslušal mojo mamo, ki jo je skrbelo, da ga tam v gozdu ne bi zeblo in da mu morebiti ne bi zmrznile noge, pa je dal v ruksak dolge gate, bele pletene nogavice, šnops in propagandno gradivo OF, namesto da bi vtaknil tja svojo lastno glavo. Ker je poslušal mojo mamo, se pravi svojo ženo, je ostal revež vse življenje.  Revež z glavo na ramenih, z dolgimi gatami, belimi pletenimi nogavicami, šnopsom in propagandim gradivom OF v ruksaku.

Vidite, kaj se zgodi s človekom, če nosi namesto glave v torbi dolge gate, bele volnene nogavice, šnops in propagandno gradivo OF?