Opažam, da je ljudi strah. Po televiziji prikrivajo obraze prič, ki so videle nasilje policajev, in o tem govorijo pred kamerami. Vendar z zasenčenimi obrazi in s popačenimi glasovi. Da jih ne bi prepoznali. Obrazov ne želijo pokazati niti ljudje, ki pred kamerami govorijo o varnostnih službah v nočnih lokalih in diskotekah. Obrazov nočejo pokazati ljudje, ki govorijo po televiziji o kriminalcih in kriminalu ter njihovih kriminalnih dejanjih in združbah. Obraze si dajo zakriti in glasove spremeniti ljudje, ki govorijo pred kamerami o posiljevalcih, pedofilih, goljufijah in goljufih, zateženih državnih uslužbencih, nasilnih sosedih, pijanih in pretepaških možeh. Zanimivo: obrazov nočejo pokazati tisti, ki niso storili nič protizakonitega, medtem ko se nasprotna stran razkazuje v vsej svoji pokvarjenosti. Kaj razkazuje: celo javno grozi tistim, ki bi si upali kaj reči zoper njih.

Slišal sem že nekaj zgodb o delodajalcih, ki izkoriščajo zaposlene, kjer se le da. Delati morajo številne nadure, ne prejemajo povračil za prihod na delo in z njega, deležni so zmerjanj, poniževanj, otipavanj, izigravanj, kričanj, zasmehovanj, posmehovanj, krajših dopustov - toda molčijo. Iz strahu. »Če bi samo pisnil, bi me dal na čevelj,« je najpogostejši odgovor na pripombo, da tako ne bi smelo biti in da bi jih bilo treba delodajalcu napeti.

Govorijo, da se včasih ni smelo reči nič zoper edino zveličavno partijo. Celo za vic, ki si ga povedal v gostilni na račun vladarjev, si šel lahko menda na hladno. Nakar je prišla demokracija, ki je med drugimi dobrinami prinesla tudi svobodo govora. Predvsem vladajočim in predvsem delodajalcem. Delavci sicer lahko rečejo, kar želijo in hočejo, toda kaj, ko si ne upajo. Ko jih je strah. Ko so, bi rekel, strahopetni. Ko so, bi rekel, zajčki. Ko so, bi rekel, ovčice. In ovčice se dajo striči. In iz njihove volne se da narediti krasne puloverje. Za delodajalce. Za vladajoče.

Številni bolniki molče ure in ure sedijo v čakalnicah. Mesece čakajo na operacije. Molče pogoltnejo kakšno neprijaznost, ki jim jo nakloni zdravstveno ali zdravniško osebje. Pa v glavnem molčijo. Če pa že govorijo o tem v javnosti, si dajo spremeniti glas in zakriti obraz. Ker jih je strah. Saj veste: nikoli ne veš, kdaj boš zdravnika ponovno potreboval. Zato je biti najbolje tiho. In malce potrpeti. Potrpljenje je božja mast, so nas učile naše mame. In mame je treba poslušati. Kdor jih ne posluša, pride v pekel. Tam pa so peklenščki in njih se je treba bati. Saj če se jih ne, te lahko še globlje potunkajo v vrelo smolo, ti še z bolj razbeljenimi kleščami pulijo nohte, in to brez narkoze. V grlo ti lahko zlivajo še bolj razbeljeno olje ali mast.

Strah, ki naj bi bil zunaj votel, znotraj pa ga sploh nič ni, se plazi po naši kranjski deželi. Nelegalno in neuradno seveda. Nihče ga ni uzakonil, toda v ljudeh je prisoten. Kar kaže na to, da prebivalstvo kurje matere ne zaupa ustanovam, ki naj bi skrbele za zakonitost, red in disciplino. Vsak zakon ima izvajalca in, če ga nihče ne nadzira, nadzira izvajalec tiste, ki so na družbeni lestvici pod njim. Nažene jim strah v kosti, da molčijo kot zaliti z betonom in na zunaj je vse v najlepšem redu. Znotraj pa gniloba. In vse več je zdravnikov, ki opravljajo zasebno prakso, javno zdravstvo pa ne utegne operirati in odstraniti vseh gnojnih tvorb.