D.S.

»Človek ne dela zaradi priznanj, prav ravnodušen pa vendarle nisi, ko ga dobiš,« pravi. »Sem sadjar v pokoju, nisem pa upokojeni sadjar,« hudomušno prida 67-letnik. Pred dobrima dvema letoma se je upokojil, že peti mandat zapored pa vodi strokovni odbor za sadjarstvo pri KGZS. Od letošnjega maja je v »penziji« tudi žena Erika, ki je kot nekdanja specialistka za sadjarstvo z magisterijem iz varstva rastlin več kot le njegova desna roka pri delu v sadovnjakih s skupaj več kot 12.000 jablanami.

Bil je mestni otrok, doma s Florjanske ceste v stari Sevnici, čeprav so na več koncih imeli nekaj hektarjev zemlje in konje. V dijaških letih je za takratne razmere dokaj resno treniral tudi kolesarstvo. Študija agronomije ni končal. Ob prvi priložnosti se je zaposlil, saj sta si z ženo dokaj zgodaj ustvarila družino. Življenje pa je hotelo, da je zagospodaril na stričevi kmetiji na Vetrniku nad Boštanjem s kar nekaj zemlje. Tako sta ob skrbi za strica najprej uredila drevesnico, ki je bila osnova za prihodnje sadovnjake, medtem pa prenovila in preuredila tudi hišo ženinih staršev sredi Sevnice, ki je postala njun dom.

Sin in hči sta si poklicni in družinski življenji ustvarila v Ljubljani. Zato si Orešek ne dela utvar. Ker za svoje sadovnjake nima naslednikov, bo najbrž treba začeti razmišljati o krčenju vsaj dela sadovnjakov. »Zadnja leta nam ogromne težave povzroča marmorirana smrdljivka, ki je dobesedno zdesetkala pridelek. Lani je tako skorajda ves pridelek iz sadovnjaka v Boštanju, kjer je okoli 2.700 dreves, šel v industrijsko predelavo.«

Že pred desetletjem sta s sinom s protitočnimi mrežami pokrila štiri hektarje in pol sadovnjakov. Nato pa je leta 2016 udarila prva pozeba. In potem še dvakrat. »Pred tem je bila v naših koncih pozeba leta 1957, leto pred mojim rojstvom. Nato pa je več kot 50 let nismo poznali.« In letos je udarila spet. »Trikrat smo imeli mraz. Najhujše je bilo v začetku aprila, ko je bilo že zvečer ob 21. uri dve stopinji pod ničlo in nato vse do jutra. Čez dan se je temperatura dvignila le do kakšnih pet stopinj, tako da tudi regeneracije ni moglo biti. Naslednjo noč je bilo podobno.«

Pridelek na 700 jablanah sorte jonagold v sadovnjakih na Vetrniku, kjer ima sicer zasajenih več kot 10.000 dreves, je manjši za od 85 do 90 odstotkov. »Lani smo na teh 700 drevesih imeli več kot deset ton jabolk, letos bo morda kakih 100 kilogramov,« razočarano pove. Del starih dreves na Vetrniku sta z ženo zamenjala z odpornejšimi sortami. »Dokler bova lahko, bova delala,« pravi. »Res si ne znam predstavljati, da bi doma sedel ali pa kje v kakšni gostilni podpiral šank in modroval o neštetokrat prežvečenih temah,« odločno pove. »Hvaležen pa sem ženi, da mi stoji ob strani, čeprav mi je spomladi, ko smo sadili nova drevesa, rekla, naj se spomnim, koliko sem star,« se nasmehne.

Njegova prva služba je bila v Kmetijskem kombinatu v Sevnici, nato je nekaj let delal na zavarovalnici. Ko je leta 1989 strica zadela kap, pa je pustil službo in postal kmet. Kasneje je bil med drugim tudi predsednik Sadjarske zadruge Posavje.

Trdo delo pa je zahtevalo tudi svoj davek. Med drugim si je pred leti hudo poškodoval ramo in bil skoraj leto dni v bolniškem staležu, preživel je tudi infarkt, ki ga je onesposobil za delo za več kot pol leta. »Priznam, delo sadjarja ali pa kmeta nasploh je stresno,« prida. Zdaj ga malo jezi tudi odnos do sadjarstva. »Sadjarji dobimo državno pomoč le, če je uničenega več kot 80 odstotkov pridelka. Živinorejci pa – z vsem dolžnim spoštovanjem – dobijo državno pomoč za bistveno manjšo škodo. Sorazmerje ni povsem pošteno. Včasih sadjarji res nismo potrebovali državne pomoči, zase smo celo rekli, da smo kmečka buržoazija. Seveda, v sadovnjak lahko greš kadar koli, ne smrdiš po hlevu, nisi vezan na dnevno rutino, imamo pa druge tegobe. Sadjarstvo je danes v hudi krizi.«

Poleg tega je še nekaj, pravi. »Zdaj, ko imamo oblast, ki podpira rastlinsko proizvodnjo, bi se moralo to sadjarstvu in vrtnarstvu poznati. Pa se ne, oblast je zelo mačehovska. Predvsem pa ne naredi reda in prekupčevalcev, ki prodajajo pridelke kot slovenske, pa to niso, ne udari po prstih.«

Ko začne govoriti o štirih vnukih in vnukinjah, mu zasijejo oči. »Dedi, kdaj bomo spet obirali jabolka in vozili traktor, me je zadnjič vprašala šestletna vnukinja. Lani sta s sinom prišla za nekaj dni in nam pomagala. Res je strašansko uživala,« pripoveduje. »Tudi hči z družino živi na podeželju na obrobju Ljubljane. Sosedje imajo konje in vnuka tam zelo rada pomagata. Zelo mi je všeč, da se nista ujela v neko mestno brezdelnost. Otroci morajo dobiti pravi odnos do narave, kajti s tem dobijo tudi človeško empatijo.«