Arhiv Lokalno.si

Pred pol stoletja je nek ameriški pilot sodeloval pri raziskovanju grobnic v Egiptu in pri tem "ukradel" pest žita, ki so jo položili v skodelo ob sarkofagu v piramidi. Pozneje se je izkazalo, da gre za obredno žito kamut, ki so ga uporabljali tudi pri verskih obredih. Danes je znano, da je kamut predhodnik žita darum, ki je osnova vsake kakovostne krušne mešanice žit.

Pilot je odnesel žito s seboj v Združene države Amerike in prijatelj, ki je bil kmet, se je začudil, kako lepa in zdrava so videti zrna tujega žita. 42 semen, kolikor jih je prišlo v ZDA, je nakalil in na začudenje vseh je seme vzklilo in obrodilo. Pest ukradenega žita so v več setvah namnožili in danes prideluje to staro seme že večje število predvsem ekoloških kmetov po svetu.

Ko je seme prišlo v Evropo, ga je nekaj dobil tudi Janez Turinek iz Jarenine pri Mariboru in ga pričel gojiti. Danes na Ekokmetiji Turinek poleg "kamuta", ali laično faraonovega žita, pridelujejo še štirinajst drugih vrst žita in redijo več pasem avtohtonih živali, najbolj znani pa so po genski banki štajerskih kokoši. Za skrivnostno žito še vedno ne vedo povedati ali gre za jaro ali ozimno žito - pravzaprav logično, saj v Egiptu ne poznajo tako strogih ločnic med letnimi časi kot v našem klimatu. Kmetje poskušajo sejati žita tako v jeseni kot pomladi. V nekaterih zimah setev pozebe, v milejših zimah pa preživi (in obrodi).

V Belo krajino je prišlo seme kamuta na enak način kot je odšlo iz Egipta - na obisku pri Turinkovih ga je "ukradel" Franc Čemas in ga pozneje dal sosedu Jožetu Čemasu, ki je letos pridelal dobrih deset snopov. Žanjice - vse tri Ane - so ga požele na roke. Po tednu, ko so se snopi dobro posušili, pa ga je družina omlatila s pomočjo soseda, ki je posebej za to priložnost - prvič po petnajstih letih - pognal diesel pogonski stroj Aran, izdelan takoj po vojni na Reki. Ta je pognal domačo preprosto mlatilnico, izdelano še v avstro-ogrski monarhiji. To je pred Aranom poganjal "gepelj" - preprost pogonski stroj, ki ga je gnala vprežna živina s hojo v krogu.

Pri Čemasovih starega žita še niso uporabili za pripravo kruha, saj ga ni bilo dovolj, po žetvi prihodnje leto pa bo po mnenju gospodarja pridelek že tako obilen, da poskusijo kruh iz "štiritisoč let stare pšenice". Čeprav žito ni avtohtono, pa je tudi tovrstna pridelava in ohranjanje tradicije mlatenja žita kot etnološki dogodek zelo pomembno.

Dolgotrajno deževje je letošnjo žetev precej zavleklo in pomaknilo v julij. Prve dneve suhega in vročega vremena so zato kmetje izkoristili za spravilo žita in košnjo trave. Večino ječmena in tritikale, ki ju pridelovalci uporabljajo za krmo živine (manj pa je pšenice, rži in ovsa), pospravijo strojno.

Pri Jankovičih v Adlešičih pa so se na pobudo Krajinskega parka Kolpa odločili nekaj tritikale požeti na roke in tako obuditi znanja žanjic in vezalcev snopov, ter naučiti mlajše te preproste spretnosti, ki pa vendarle skriva kup drobnih, a pomembnih detajlov. Pod vročim julijskim soncem je bilo delo naporno, a veselje tako pri delu kot na likofu veliko.

Vse postopke so poskušali tudi najmlajši, da bi tako zrasel mladi rod žanjic in žanjcev. Ko se žito na polju dobro osuši, bo doma pri Miljekovih (kot se domače pravi Jankovičevim) zloženo v rante, nato pa omlateno s cepci. Nekaj snopov bo kot "škopa" (snopi brez žitnih zrn, ki se uporabljajo za vezanje in opletanje) končalo tudi v Šokčevem dvoru, kjer je na ogled zbirka kmečkega orodja, KP Kolpa pa tam izvaja različne delavnice, tudi opletanja steklenic ter pletenja košar in peharjev...

Tekst in foto: Boris Grabrijan, KP Kolpa

Galerija

Arhiv Lokalno.si