Arhiv NTRC

»Pri nas prodajamo in predelujemo izključno slovensko meso. Poskusili smo tudi že drugega, a smo spoznali, da je domače najbolj kakovostno in ima najboljši okus. Izdelkom ne dodajamo umetnih aditivov, temveč izključno naravne začimbe, kot so sol, poper, bazilika, rožmarin in podobno,« nekaj njihovih skrivnosti izda direktor podjetja Boštjan Čas, ki je že kot desetletnik staršem pomagal v domači mesnici, a kot se danes spominja, bi takrat raje počel vse drugo kot to. Počasi se je to spremenilo, saj mu je bilo z vsakim letom tovrstno delo bliže. V njem je videl vedno več izzivov, v glavi je imel vedno več idej, kako zagotoviti čimbolj kakovostne izdelke. Vse to je nadgradil s srednjo mesarsko šolo in kasneje pridobil še naziv inženir živilstva.

Danes se njegov dan začne ob šestih zjutraj, ko z drugimi mesarji v predelovalnem obratu v Žalcu piše zgodbo Mesarstva Čas. Pomembno vlogo pri tem ima zagotovo še vedno njegova mama Silva, ki se rada pošali, da kljub upokojitvi dela toliko, kot je na začetku samostojne podjetniške poti leta 1989. Pomemben člen je tudi najstarejši sin Damjan, ki z bratom Boštjanom opravi glavnino dela v predelovalnem obratu. Kljub temu da mesarjev na trgu primanjkuje, jima je uspelo najti mlado izučeno delovno silo, ki je po Boštjanovih besedah posebej pomemben člen v podjetju. »Mladi mesarji so zelo cenjeni. Če so pridni in se dobro znajdejo, njihove plače ne zaostajajo veliko za tistimi, ki jih imajo zdravniki začetniki,« pravi.

Ko tatrski biftek »dela vrsto«

Družina Čas meso kupujejo izključno v Sloveniji, kljub temu da je, kot ocenjuje Boštjan, od uvoženega dražje za šestdeset odstotkov, a je za toliko ali celo več tudi bolj kakovostno. Med njihovimi izdelki zagotovo izstopa tatrski biftek, ki je med najbolj iskanimi v božično-novoletnem času, ko se pred njihovo prodajalno vije vrsta strank. Nič manj niso priljubljeni njihovo prekajeno meso v velikonočnem času, telečje hrenovke, kranjske in suhe klobase, paštete … V njihovi trgovini v zahodnem delu Žalca jih prodajajo individualnim strankam, medtem ko mesne izdelke zagotavljajo tudi za okoliške vrtce in šole. »Ne prijavimo se na noben javni razpis, ker na njem nismo konkurenčni, saj lahko drugi dobavitelji uvoženo meso prodajo po bistveno nižji ceni. Vzgojno-izobraževalni zavodi imajo na voljo določeno vsoto denarja, ki ga porabijo za nakup hrane od lokalnih ponudnikov, in to je naša priložnost,« pojasni direktor.

In po katerem mesu sicer Slovenci najraje posegamo? Silva Čas, ki se z mesarstvom ukvarja že od leta 1967, pravi, da se je to v različnih obdobjih precej spreminjalo. »Med Slovenci je bila nekoč najbolj priljubljena svinjina, nato je prišlo obdobje puranjih prsi, malo kasneje še piščančjih. Danes je v ospredju govedina, ki smo jo nekoč uporabljali le za govejo juho, golaž in zrezke v omaki, medtem ko so jo v zahodnih državah že od nekdaj pripravljali na več načinov. V zadnjih letih jih Slovenci vedno bolj posnemamo. Zelo priljubljeni so takšni ali drugačni ›stejki‹.«

Več generacij mesarjev

Silva Čas je mesnico z očetom Ivanom Boršičem ustanovila leta 1989, a njeni zametki posredno segajo še precej dlje v preteklost. Prvi se je z mesarstvom ukvarjal že njen ded po mamini strani. Drugo svetovno vojno je preživel v Nemčiji in ko se je po njenem koncu vrnil domov, v takratni novonastali državi ni dobil službe mesarja, temveč se je zaposlil na železnici, kjer je ostal do upokojitve. Njegova družina je ostala povezana z mesarstvom, saj se je z mesarjem poročila njegova hči, Silvina mama. »Moj oče je izhajal iz Pristave. Ker je odraščal v družini z devetimi otroki, med katerimi je bil najstarejši, je moral zelo zgodaj oditi od doma. Kot štirinajstletnik se je prišel za mesarja učit v Petrovče, kjer je spoznal mojo mamo. Spominjam se, da je večkrat pripovedoval, kako je kot mlad fant nad tovrstnim delom že skoraj obupal, ko je moral delati od zgodnjega jutra do poznega večera. Vztrajal je, ker mu ni preostalo drugega,« se očetove zgodbe spominja Silva in dodaja, da je delo mesarjev lahko zelo težavno, še bolj je bilo to izrazito nekoč. »Znajti so se morali v celotnem postopku, od začetka do konca. Ista oseba je delala v nabavi, klavnici, predelavi in mesnici. Danes je to ločeno.« Njen oče se je kasneje zaposlil v Celjskih mesninah, kjer je leta 1967 prve izkušnje v delikatesi začela nabirati tudi Silva. »Stari oče in mama sta živela v hiši na Hudinji. Direkcija za infrastrukturo jo je v sedemdesetih letih zaradi gradnje obvoznice porušila. Moj oče je bil na to območje in mesarstvo tako navezan, da je ob Mariborski cesti kupil zgradbo, kjer je domovala mesnica s petdesetletno tradicijo. Celjske mesnine so jo vzele v najem, medtem ko je oče v njej službovat kot poslovodja.«

Prva v vrsti legendarna Špilca

Družbene razmere so bile na prelomu iz osemdesetih v devetdeseta leta naklonjene nastajanju manjših zasebnih podjetij. Temu je sledila takrat sedemintridesetletna Silva ob podpori takrat že upokojenega očeta. V družinski zgradbi ob Mariborski cesti je leta 1989 odprla mesnico Špilca. »Bila sem ena prvih žensk, ki smo se lotile mesarstva. Zaradi narave dela – večkrat je namreč treba dvigniti precej težek kos mesa, ga razsekati in razrezati – gre za povsem moški poklic. Delo je v mrzlem prostoru in tesno povezano z vodo, zaradi česar precej trpijo roke. Imela sem srečo, da sem ves čas delala predvsem v mesnici.«

Sledilo je pestro desetletje širjenja dejavnosti. Najprej so obnovili in dozidali prostore ob Mariborski cesti. Leta 1993 so odprli mesnico in kasneje še manjši predelovalni obrat v Žalcu, kjer so mesnico poimenovali po moževem priimku Čas. Leta 1994 so v najem vzeli še mesnico v Petrovčah, ki se je kasneje preselila v blagovnico Bala. Ker manjši obrat za predelavo mesa v Žalcu ni več ustrezal vsem pogojem, so zraven mesnice leta 1998 pozidali novega. »V devetdesetih letih smo dejavnost nenormalno širili. Po letu 2000 so prišli povsem drugi časi. Pojavljati so se začela trgovska središča in za stranke manjše trgovine ter mesnice niso bile več tako zanimive. Svoje je naredila štiripasovnica na Mariborski cesti, zaradi katere so lahko stranke v našo celjsko poslovalnico z avtomobilom prišle zgolj z ene strani,« pripoveduje Silva, ki s soprogom ni sedela križem rok, temveč se je prilagodila novim časom, ki so bili manjšim družinskim mesnicam manj naklonjeni. Opustila sta dejavnost v Celju in Petrovčah ter se posvetila mesnici v Žalcu, kjer ostajajo še danes, ko družinske mesnice ponovno doživljajo razcvet, saj stranke vedno bolj cenijo domačnost in sledljivost, ki jo prinašajo manjše poslovalnice. »Že leta 1995 smo vedeli, od katerega rejca je katero meso, a to takrat nikogar ni zanimalo. Danes je povsem drugače. Ljudje vedno bolj cenijo domače, vedno bolj se zanimajo za izvor blaga, kar je že ves čas ena naših največjih konkurenčnih prednosti,« še Silva dodaja ob koncu. (Foto: Andraž Purg – GrupA)