Arhiv NTRC

»Vrtnice so še vedno zelo priljubljene,« brez kančka dvoma ugotavlja največji slovenski strokovnjak za vrtnice Matjaž Mastnak, Celjanom znan tudi kot predavatelj v višješolskem programu šole za hortikulturo in vizualne umetnosti. »Vrtnice so del naše kulturne dediščine. Tudi na splošno velja, da je to, kar sadimo po vrtovih, del narodove kulture. Že Karel Veliki je v navodilu za upravljanje državnih posesti zapisal, da je treba saditi vrtnice. Tako je v njegovih časih za tiste dele slovenskega ozemlja, ki je bil pod frankovsko oblastjo, veljalo, da morajo na kraljevih posestvih rasti lilije in vrtnice.«

Kako so vrtnice prišle k nam?

Vrtnice so bile pri nas zagotovo že v antiki. Takrat so jih uporabljali kot prestižno blago za lepotičenje vrta. Na nagrobnikih iz tistega časa so vidni motivi vrtničnega cveta. Pri slovanskih prednikih vrtnice niso imele posebne vloge, dobile so jo s pokristjanjevanjem. Prva upodobitev vrtnice, ki zagotovo ni divji šipek, je na freski na Ptujski Gori. Tam so vrtnice v dvojni prispodobi: kot nebeško plačilo za zemeljsko trpljenje in kot čarobnost raja. Preprostemu človeku so skušali s to simboliko ljudem prikazati, kaj jih v obljubljenem raju čaka. Zato so bile kot nekaj dišečega in lepega očitno vrtnice znane širokemu krogu naših prednikov, ker drugače jih cerkev ne bi uporabljala pri širjenju svojega nauka. Menihi so jih sicer po samostanih gojili in uporabljali kot zdravilne rastline.

Foto: Andraž Purg - GrupA

Preberite več v Novem tedniku