##IMAGE-4072730##

Društvo llikovnih umetnikov Dolenjske vas prijazno vabi na ogled razstave Barva in kamen od 20. maja do 26. junija v galerijo Kocka v KC Janeza trdine, Novo mesto. Razstavo si je zaradi trenutnih protikoronskih ukrepov in začasnega nedelovanja KC Janeza Trdine mogoče ogledati po predhodni najavi na kocka@novomesto.si.

Barva in kamen: razstava članov DLU Insula iz Izole

Mira Ličen,Vojc Sodnikar Ponis, Tomo Vran, Marko Zelenko

Barva in kamen sta dve prvini, ki svojstveno zaznamujeta likovno ustvarjalnost primorskih avtorjev. Umetnost, ki jo opredeljuje svetloba, in ta je ob morju posebna, se v podobah primorskih ustvarjalcev obsežno izpeljuje v izraznosti, ki temelji na podlagi bohotnega kolorita. Na drugi strani pa je kamen material, ki ima tradicionalen pomen tako v stavbarstvu kot v umetniški kreativnosti tega prostora. Zato smo za predstavitev naših avtorjev v Novem Mestu izbrali naslov Barva in kamen. Gre za razstavo štirih umetnikov, slikarjev Toma Vrana in Mire Ličen, ter kiparjev Vojca Sodnikarja Ponis in Marka Zelenka.

Mira Ličen Krmpotić je mediteranska umetnica, ki velik delež vizualnega izraza gradi na koloritu. Definirana slogovnost se pri njenem slikarstvu, poleg sugestivnega aspekta v moči kromatskega spektra, močno opira na gesto, vehementno slikarsko potezo s katero avtorica izpeljuje vse svoje slikovne ekrane. Ustvarjene figuralne zasnove, ki jim velikokrat posveča le nekaj obrisa, so običajno precej tipskega značaja: razpotegnjenih linij v tendenci vertikale, značilnih trikotniško formiranih obraznih partij, brez pomembnejše volumske polnosti telesnine. Verjetno pa lahko rečemo, da kljub temu, da nosi v sebi določene sledi figuralnih elementov, sodi slikarstvo Mire Ličen Krmpotić v širok okvir abstraktnega ekspresionizma. Mira Ličen je vsekakor zelo produktivna avtorica, saj je poleg obsežnega dela na področju restavratorstva in konzervatorstva, ustvarila ogromen opus likovnih del v slikarskih grafičnih izvedbah, pa tudi oblikovanju keramičnih in steklenih artefaktov. Tudi tematski nabor v katerem gradi lastno umetniško izpoved je nameščen v različne vsebine. Delno je izpovedna v kontekstu religioznih vsebin, večinoma pa obravnava splošne tematike medčloveških odnosov, odkriva lepoto krajine ipd. Vsekakor je Mira Ličen umetnica neustavljive energije, ki gledalce sugestivno nagovarja s podobami, v katerih je vseskozi čutiti močan odsev okolja v katerem ustvarja.

Podobno barvito in ekspresivno je tudi slikarstvo Toma Vrana, ki nastaja že skoraj pol stoletja. Tudi njegovo slikarstvo opredeljujemo v kontekstu abstraktnega ekspresionizma. Tomo Vran je zvest omenjenemu načinu izraznosti skorajda od začetka lastne avtorske ustvarjalnosti, saj se je po krajšem začetnem figuralnem obdobju povsem prepusti vehementni obdelavi likovnega polja v smislu abstraktne slike. In »abstraktni kolorizem« je postal njegov izvedbeni atribut.

Delovanje barve, ki se na skrivnosten način prenaša v zavest gledajočega je najmočnejši argument s katerim Tomo Vran operira. Tako je tudi v predstavljenih novejših podobah nastalih v zadnjih nekaj letih. Prelivnost in prepletanje in s tem dosežena »spevnost«, ki varira v mehkobi so kot ekspresivna intenca v izrazu pri Vranu konstanta. Vsebinsko se kompleksna abstraktna konceptualnost, ki verjetno prestopa vsakršno fabulativnost neposredno ujame v simboliko in izpoved barvne govorice, energije, ki jo podzavedno občutimo ob doživetju teh podob. Vsekakor ubrana eruptivnost nosi izjemno sugestivno moč v optični izraznosti, ki temelji na izhodiščnih likovnih elementih. Vranova slikarska izpovednost postaja vse bolj ustvarjalna igra, ki brez ovir in spontano poteka v odkrivanju, zaznamovanju in posredovanju. Njegova izpovedna lirična, barvna poetika nas popelje v svetove brezmejnega, brezčasnega, fantazme …

Lansko leto preminuli kipar Vojc Sodnikar Ponis je delal predvsem v kamnu. Obdelovanje kamna je vsekakor plemenit način likovne izrazne sporočilnosti na osebnem nivoju, vendar zelo pomembno tudi v kontekstu izpolnjevanja identitete našega prostora. Sodnikarjevo umetniško delo je izrazito nastopalo v smeri izpovedi istrske povezanosti z naravo oziroma kultiviranostjo uporabe kamna v tem prostoru. Umetnikov kreativni razvoj je zajemal kompleksno raziskavo oblike, saj smo njegovo delo videli v veliko različicah. Prav vse pa so zaznamovane z avtorjevim subtilnim občutenjem pri »dotiku« kamna. Zavedanje materiala je temelj, na katerem je gradil lasten umetniški karakter. Začenši s školjčevino, ki je v kamnu povsem mimetično posnela polže, školjke, se je že uprizoritev valovanja, v naslednji seriji njegovega dela, izkazala za prestop iz figuralnega v abstraktno. Skozi čas so se forme njegovih del vse bolj približevale strogosti »ploskovne linije« oziroma ostremu geometričnemu razrezu telesa. Črtnost in ravninska opredelitev sta nadomestili spontanost morfološke strukture. Lahko bi rekli, da se je Sodnikar Ponis zavezal liniji. Zareza in ploskovni rez, ki sta prepoznavna elementa skulptur zadnjega obdobja, se v kontekstu geometrijsko izpostavljene forme navidezno izkazujeta kot neposredni antipod vsebinam, ki so izhodiščne v avtorjevem delu. Zelo simbolično, v precej racionalno čisti formi pa kot zareze v času sugestivno opominjajo na minljivost in posameznikovo ujetost v neustavljivi tok zgodovine.

Najmlajši med razstavljavci Marko Zelenko je ravno tako umetnik, ki se je zavezal kamnu. Podobno kot pri Sodnikarju bi rekli, da je njegov umetniški kredo usmerjen v »zavedanje materiala«, kamna, kot enega od izvirnih indikatorjev avtohtonosti, ki ga ne smemo zanemariti. Kiparstvo je v osnovi vedno oblikovanje, torej avtorska vrlina v takšni ali drugačni zastavitvi forme. Pri tem je Zelenko še precej odprt, ponekod vezan na mitološko vsebinsko ozadje, figuralnost s človeško ali naravno morfologijo ali povsem razbremenjen in s tendenco odstopanja od mimetičnega abstrakten. Umetnik izpeljuje svoje delo skozi določeno avtorsko slogovnost vendar le ta še ni povsem popolno definirana, saj se ustvarjalec v fazi odkrivanja, tako materiala kakor forme, razvija v različne smeri. V osnovi so njegovo artefakti izvedeni iz apnencev in marmorjev, ima pa tudi izkušnje z različnimi peščenjaki. Marko Zelenko je eden redkih mlajših avtorjev, ki gotovo poseduje občutenje lepote prostora v katerem deluje in v tem smislu posreduje odnos do lastnega okolja skozi svoja dela. Vsekakor pa se v umetniškem dejanju , ki v tradicionalni izvedbeni maniri nadgrajuje zgodovinsko izoblikovane postopke, v smislu sporočilnosti ne izogiba sodobnosti, predvsem problematikam ekologije.

Dejan Mehmedovič