Ricardo Eliecer Neftalí Reyes, kot mu je bilo v resnici ime, se je rodil v Parralu, približno 350 kilometrov južno od Santiaga. Njegova mati Rosa Neftalí Basoalto Opazo je umrla dva meseca po njegovem rojstvu in kmalu se je preselil v Temuco, kjer se je njegov oče, železniški uslužbenec José del Carmen Reyes Morales, poročil s Trinidad Candia Malverde, s katero je imel že devetletnega sina Rodolfa.
Do leta 1920, ko je po češkem pesniku Janu Nerudi prevzel psevdonim Pablo Neruda, je imel objavljenih že kar nekaj pesmi, pripovednih del in novinarskih prispevkov.
Oče je močno nasprotoval Ricardovemu zanimanju za pisanje in književnost, vendar so ga opogumljali drugi, vključno s takrat bodočo nobelovko Gabrielo Mistral, ki je bila ravnateljica temuške dekliške šole. Pri trinajstih letih je lokalni časopis La Mañana objavil svoje prvo delo – esej Entusiasmo y perseverancia (Navdušenje in stanovitnost). Leta 1921 se je preselil v Santiago, da bi na tamkajšnji univerzi študiral francoščino, vendar se je kmalu popolnoma posvetil poeziji. Leta 1923 je izšla njegova pesniška zbirka Crepusculario (Knjiga o somraku), naslednje leto pa zbirka Veinte poemas de amor y una canción desperada (Dvajset ljubezenskih pesmi in pesem o obupu). Čeprav je njegova priljubljenost rasla tako v Čilu kot v tujini, se ni mogel izkopati iz revščine. Leta 1973 je umrl za levkemijo.
Wikipedija
