Šimen Zupančič

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Gre za boj proti ustaljenemu svetovnemu redu, prepad med mladimi in starimi, med mestom in vasjo? Med domačini in prišleki? Kaj je zares tisto, kar priliva olje na ogenj, zaradi česar gorijo avtomobili, smetnjaki, celo stavbe, od Pariza do Bruslja in Milana.

To je začetek, kdo ve, kje je konec. Morda tam, kjer je odpovedala družba, ki se nam zdi sama po sebi umevna. Pri otrocih, ki so se rodili sredi naših mest, zrasli v mlade odrasle, a nikoli postali del družbe. Ker jih ta ni želela ali pa morda sami niso želeli nje. Tako kot tista punca, ki nikakor ne more postati del klike in nas skuša prepričati, da je sploh ne mara, da pravzaprav ne potrebuje prijateljev. Najprej so bili srednješolci, menda nezadovoljni zaradi dolgih šolskih dni, ki so zahtevali reformo. Potem so prišli študenti, sindikalisti, ti in oni aktivisti, vsak s svojim nezadovoljstvom. Konec tedna so protesti ušli izpod nadzora. Zamaskirane skupine so napadle javne zgradbe, v kraju Limoges pa je po podtaknjenem požaru zgorel in se zrušil stolp 143 let stare mestne hiše. Samo v enem dnevu je bilo pridržanih 1800 protestnikov.

Gibanje je sprva izbruhnilo v zapostavljenih predmestjih v okolici Pariza, kjer je velik delež prebivalcev priseljenskega izvora, lokalne javne šole pa se soočajo z močno dotrajano infrastrukturo in kroničnim pomanjkanjem učiteljev. Vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, je: protestirajo zato, ker so priseljenci, ali zato, ker v okoljih, kjer živijo – v sodobnih getih –, nimajo dostopa do takšnega šolstva, kot ga imajo prebivalci bogatejših sosesk? Med njimi so gotovo nepridipravi, a tudi mnogi, ki si prav z izobrazbo želijo utreti pot iz začaranega kroga revščine in nasilja.

Težko si je predstavljati, da ti otroci zahtevajo revolucijo in postavljajo demokracijo pod vprašaj. Veliko bolj verjetno je, da jim je proteste nekdo ugrabil. Če gre verjeti francoski tajni službi, so pomembno vlogo odigrali radikalni levičarski politiki in skupine v slogu Antife, ki so bili izjemno dejavni pri preusmerjanju protestov od mirnih šolskih zborovanj k načrtnim mestnim blokadam, uničevanju lastnine in spopadom s policijo. Tarče nasilnih napadov so bili tudi novinarji, ki so jih pretepli in oropali. Eden od zamaskiranih izgrednikov je na vprašanje, kaj želijo doseči, odgovoril: »Vse uničiti.« Najbrž ni mislil do tal sežgati Francije, temveč pokončati politični red, ki služi zgolj bogatim. Tako pravijo revolucionarji. Ali pa kriminalci, preoblečeni v Robine Hoode. Obveščevalci so zabeležili tudi, da so se protestnim pohodom pridružili prestopniki in oportunistični lokalni izgredniki, da bi plenili, požigali in izčrpavali policijo.

V Milanu so medtem izbruhnili protesti proti visokim življenjskim stroškom in slabim javnim storitvam, ki so prav tako prerasli v nasilne izgrede. Več sto zamaskiranih protestnikov se je v bližini milanske stolnice Duomo spopadlo s policijo. Vlamljali so v trgovine, zažigali barikade in metali tlakovce. Vandalizem je tako znova vrgel slabo luč na protestnike, ki se upravičeno pritožujejo nad draginjo. Plače namreč ne dohajajo podivjane inflacije. Tisti, ki so imeli že doslej malo, imajo zdaj še manj – skoraj nič.

Je to začetek nečesa velikega? Bi se lahko protesti razširili po Evropi? Dejstvo je, da generacija mladih z velikimi pričakovanji vstopa v svet, ki izgublja smer. Naši otroci bodo skoraj gotovo živeli slabše kot mi. Denimo v Italiji, Franciji in še kje se z nostalgijo ozirajo v preteklost, hrepenijo po dobrih starih časih. 

Družbeni analitiki se strinjajo, da je generacija tako imenovanih »baby boomerjev« doživela zlato dobo evropske blaginje, ki je mlajše generacije danes ne poznajo več. Generacije X, milenijci in generacija Z se soočajo s povsem drugačno realnostjo: dragimi stanovanji in prekarnimi zaposlitvami, kar je verjetno tudi eden glavnih razlogov za vse pogostejše in vse bolj nemirne proteste.

Svet drvi naprej in mi z njim – v neznano.