Znano je, da preurejajo kosti ter napadajo in ubijajo morske pse, tako kot naj bi kraken napadal ihtiozavre. Ocenil je tudi, da so bile kamnine iz imenovanega parka napačno razvrščene kot sedimenti iz plitvin oceana, saj naj bi po njegovem mnenju prihajale iz njegovih globin.

Njegovi kolegi se za teorijo o krakenu niso pretirano ogreli, McMenamin pa je bil predtem, da jo dokončno opusti, nato pa je naletel na fotografije ostankov ihtiozavra neke muzejske razstave, ki je prikazovala skelet ihtiozavra iz parka v Nevadi: ''Okostje je bilo razpostavljeno izredno nenavadno. Videti je bilo, kot da je nekaj kosti prestavljenih z njihovega prvotnega mesta na eno stran.'' McMenamin se je tako v začetku letošnjega leta s študenti vrnil na "mesto zločina".

Odkrili so nekaj, kar je bilo sprva videti kot kamen, a se je pozneje izkazalo, da bi lahko bilo del kljuna velikanskega glavonožca, krakenovega gobca. Po McMenaminovih besedah gre za najgostejši del telesa glavonožca. Zato je tudi najbolj verjetno, da se bo ohranil v obliki fosila. Primerjava s podobnim organom pri velelignju je pokazala več kot očitne podobnosti.

Vseeno pa McMenaminovi kolegi vztrajajo, da za te dokaze obstajajo tudi druge razlage. Paleontolog Spancer Lucas iz naravoslovnega muzeja v Novi Mehiki meni, da je mogoče razpostavitev kosti pripisati tudi naravnim procesom razkrajanja in številnim mrhovinarjem, a možnosti obstoja krakena ne izključuje.