Nejc Pisanski

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Zdelo se je, da se po petih letih in skoraj 300 epizodah zaključuje ena najbolj prepoznavnih domačih podkastnih zgodb. A Žan očitno še ni bil pripravljen Fejmičev poslati v zgodovino. Manj kot leto pozneje jih je vrnil – brez Gašperja, z novo ekipo, novim studiem, novo podobo in predvsem z dejstvom, da je zdaj vse breme pogovora na njegovih ramenih. Fejmiči 2.0 so tako hkrati nadaljevanje in nov začetek.

In če je hotel pokazati, kako zelo se je stvar spremenila, si za prvo epizodo skoraj ne bi mogel izmisliti boljšega obrata: prvi gost novih Fejmičev je bil kar Žan sam, vlogo izpraševalca pa je prevzel Boštjan Romih. Komik, voditelj, igralec, podkaster, avtor pesniške zbirke in zapriseženi Kraševec se je tako za spremembo znašel na drugi strani pogovora. Zdaj pa priznava, da mu samostojno vodenje prinaša tudi precej več pritiska. Pri 34 letih ima za sabo televizijo, stand up, gledališke predstave, knjigo in stotine ur pogovorov, vendar pravi, da še ni tam, kjer bi si želel biti. Z njim smo govorili o življenju Fejmičev po Gašperju Bergantu, gostih, ki jih še vedno lovi, tremi pred mikrofonom, humorju kot obrambnem mehanizmu, pobegih v Avstralijo – in seveda o Krasu, kjer je zanj še vedno več sonca kot v »naravno kriminalni« Ljubljanski kotlini.

Nejc Pisanski

Decembra sta rekla: »Fejmičev je konec. Finito. The end.« Kaj se je zgodilo, da so malo manj kot leto pozneje nastali Fejmiči 2.0?

Vedno je bila ideja, da se Fejmiče vrne na zemljevid podkastov, samo vprašanje časa je bilo. Jaz sem želel to narediti že takoj po novem letu, a se je žal zavleklo do oktobra.

Je bil konec Fejmičev takrat dokončen ali ste že ob slovesu nekje v sebi vedeli, da zgodba (za vas) še ni končana?

Jaz sem to želel delati še naprej in sem vedel, da jih bom reaktiviral prej ali slej.

Zakaj ste se odločili obdržati ime Fejmiči? Lahko bi začeli povsem nov podkast z novim imenom.

Fejmiči so znan podkast, katerega ime vsi poznajo, zato ne bi bilo smiselno nastopiti z novim imenom in začenjati znova, če pa že imamo delujoč kanal s svojim občinstvom.

Kaj pravzaprav pomeni 2.0? Kaj bo v novih Fejmičih bistveno drugače kot prej?

Bistveno je to, da ni Gašperja. To je tako velika sprememba za gledalce, da smo morali spremeniti vse, od celostne grafične podobe in uvodne špice do končnega formata, ki je zdaj bolj »ena na ena« kot prej, ko je bil »dva na ena«.

»Stari Fejmiči« ali Fejmiči 1.0 so bili zelo močno povezani s tandemom Žan Papič-Gašper Bergant. Ali so Fejmiči brez Gašperja sploh še Fejmiči? 

So, vendar drugačni. Zagotovo ne bo enako, ker ne more biti; bo drugače in tega se zavedam.

Kako je Gašper sprejel vašo odločitev, da projekt nadaljujete sami?

Gašper je začel svoj podkast, tako da mu je bilo v osnovi fino, da se zgodba nadaljuje.

Sta z Gašperjem danes, ko nimata več skupnega tedenskega podkasta, še vedno povezana ali je konec oddaje spremenil tudi vajin odnos?

Ne slišiva in ne vidiva se več toliko kot prej, saj sva bila prej »zlizana« skupaj zaradi vseh projektov. Zdaj je tega manj.

Ali imate zdaj, ko boste oddajo vodili sami, več treme? Prej je bil ob vas vedno Gašper, in če je enemu zmanjkalo energije ali vprašanj, je lahko vskočil drugi.

Da, seveda. Zame je tudi vse drugače – vse breme je padlo name, kar prinese določen pritisk. Za zdaj se trudim, nisem pa še tam, kjer bi si želel biti.

Kaj je težje: biti sam odgovoren za celoten pogovor ali vedeti, da bo tudi vsak slab trenutek zdaj samo vaš?

Oboje je težko. Že to, da moram celoten pogovor voditi brez sovoditelja, potem pa trpeti še slabe trenutke ... To je naporno.

Prvi gost novih Fejmičev ste pravzaprav vi. Zakaj ste se odločili novo obdobje začeti ravno tako?

Logično mi je bilo, da moram po novem začetku predstaviti novo ekipo. Nova (stara) ekipa je Žan Papič, zato se mi je zdelo smiselno, da sebe končno prestavim tudi v Fejmičih.

Koliko gostov Fejmičev 2.0 imate v tem trenutku že dogovorjenih? Nam lahko kakšno ime že razkrijete?

Drugi gost je bil Igor Evgen Bergant. Zdelo se mi je zabavno, da je drugi gost Bergant, vendar ne Gašper. Ko sem Gašperju povedal, da si želim njega, vendar imam za rezervo Igorja, je dejal, da mora biti Igor. Igor pa je bil v mislih že dolgo, tako da smo preprosto samo realizirali nekaj, kar smo si že dolgo želeli. 

Kako daleč vnaprej načrtujete oddaje – imate goste dogovorjene za več tednov ali se odločate sproti?

Z ekipo imamo oddaje načrtovane vsaj tri do pet tednov vnaprej. Vendar, ko se takrat odločamo za goste, se dokaj spontano in po občutku. 

Kako danes izbirate gosta? Mora biti nekdo trenutno »fejmič« ali vas bolj zanima človek, za katerega veste, da bo iz njega nastal dober pogovor?

Pravilo ostaja vedno enako. Ali mora biti dovolj znan, dovolj zanimiv ali dovolj nor. Ni pa vsak Vili Resnik, tako da se tega načela držimo tudi v Fejmičih 2.0.

Nejc Pisanski

Je kdo, ki ga v skoraj 300 prejšnjih epizodah nikakor nista uspela dobiti, zdaj pa ga želite končno pripeljati v Fejmiče 2.0?

To ostajajo velesile slovenskega prostora, kot so Luka Dončič, Katarina Čas, Jurij Zrnec. Ne vem, ali mi bo koga od njih uspelo povabiti v Fejmiče. Za Luko »šparam« epizodo 777, tako da mi do tja manjka še precej let.

Če bi lahko brez kakršnihkoli omejitev izbrali tri slovenske goste (tudi iz preteklosti – če bi imel na voljo časovni stroj, seveda), kdo bi sedel nasproti vas?

Jernej Šugman definitivno. Srečko Kosovel, da res vidim, kakšen je bil, ker je ogromno teorij okrog njega. Pa mogoče Ivan Cankar.

Kaj naredite v trenutku, ko ugotovite, da pogovor ne steče?

Poskušam, da steče, druge ni. Mora steči.

Nejc Pisanski

Kako se pripravite na gosta? Imate pred sabo natančno napisana vprašanja, samo iztočnice ali želite čim več prepustiti spontanosti?

Na gosta se delno pripravim. Poguglam toliko, da vidim, kaj so že govorili, da se ne ponavljam. Vprašanj pa nimam natančno napisanih. Pogovor začnem, potem pa vidimo, kam nas bo odneslo. Rdečo nit si sicer sestavim v glavi, da imam oporo in orientacijo.

Kako dolga je za vas idealna epizoda? Ste pripravljeni zelo dober pogovor pustiti trajati tudi dve uri ali imajo Fejmiči 2.0 določeno formo in omejitve?

Ponavadi smo na Fejmičih vedno startali na eno uro in pet minut. Bil bi pa pripravljen dober pogovor pustiti tudi dlje. Zdaj še nisem v formi, da bi lahko imel daljše pogovore, a se mi zdi, da bo to prišlo s časom in vajo. Torej Fejmiči 2.0. nimajo nobene omejitve.

Koliko ljudi danes stoji za eno epizodo in koliko dela se pravzaprav začne šele takrat, ko gost zapusti studio?

V ekipi sta med snemanjem dva človeka. Eden spremlja dogajanje pred kamerami, drugi pa skrbi za zvok in zapisuje zanimive trenutke iz epizode, ki jih nato uporabimo za »reelse« na družbenih omrežjih. Ko gost studio zapusti, posnetek prevzame še tretja oseba, ki poskrbi za montažo. Tako za vsako epizodo skrbijo trije ljudje, skupaj z mano kot voditeljem pa smo štirje.

Nova verzija ima novo produkcijo in novo podobo. Ste želeli tudi navzven zelo jasno pokazati, da to niso več stari Fejmiči?

Da, zagotovo. Ideja je bila, da vse prevetrimo s podobo in glasbeno špico. Nov začetek, nova podoba, nova pesem, nov format, nov studio. Skratka vse novo. So Fejmiči, a so novi Fejmiči.

Kako pogosto bodo izhajale nove epizode? Želite stalen ritem ali ste si tokrat pustili več svobode?

Nič svobode. Ritem je začrtan enako kot prej, torej vsako soboto ob 10. uri. To je naporen tempo, a se ga za zdaj nameravamo držati.

Ste se skozi Fejmiče naučili tudi česa neprijetnega o sebi?

Zdi se mi, da sem sčasoma odpravil tudi nekatere svoje neprijetne lastnosti. Na začetku sem se precej pomiloval, česar pa danes, vsaj tako se mi zdi, ne počnem več. Dolg format in ponavljajoče se delo zagotovo potegneta iz tebe tako dobro kot slabo. Zato je včasih prav naporno spremljati, kdo si in kako deluješ. A nihče se ne obremenjuje s tabo toliko, kot se sam s sabo – in to me tolaži.

Komedija vam očitno pomaga predelati marsikaj. Je humor kdaj tudi način, da se določenim stvarem izognete?

Zagotovo. Neprijetne teme, v katere se nočeš spuščati, lahko preprosto obrneš na šalo in greš naprej. Saj imamo humor tudi zato, da nas zaščiti.

Prva nova epizoda ima naslov Manj cukra, manj žensk. Je to samo dober naslov ali dejansko opisuje Žana Papiča leta 2026?

Na žalost »cukra« ni manj, zato je naslov uspel le delno. Tako me opisuje samo polovično.

Nejc Pisanski

Nekoč ste za pol leta odšli v Avstralijo, ker ste morali prekiniti stare vzorce. Če bi morali danes pred nečim pobegniti za pol leta, pred čim bi pobegnili in kam bi šli?

Kaj pa vem, ne bežim več. Ali se z zadevo soočim ali pa se z njo sprijaznim. No, ja, včasih tudi nergam in se ne sprijaznim, a tako pač je. Mogoče bi pobegnil pred slabim vremenom, evo, to pa res. Šel bi v tople kraje, kakopak. V Brazilijo denimo ali Mehiko.

Pri 34 letih imate za sabo televizijo, stand up, skoraj 300 podkastov, predstave in knjigo. Obstaja kakšna stvar, za katero imate občutek, da vam še ni uspela?

Nimam še nobenega samostojnega odrskega projekta in to se mi v tem trenutku zdi dokaj nedosegljivo. Ne vem niti, ali in kdaj bi se ga lotil. Za zdaj mi ustreza tako, kot je.

Večkrat radi poudarite, da ste Kraševec. Kaj je v resnici najbolj kraškega v vas – značaj, humor, trma, način življenja?

Rekel bi, da značaj. Pa tudi neka melanholija, ki jo na Kras prineseta jesen in zima. Tudi moj način prehranjevanja je zelo kraški. Pršutu, panceti in klobasam se težko izognem.

Nejc Pisanski

Je kraški humor drugačen od ljubljanskega? Obstaja šala ali način razmišljanja, ki ga Kraševec takoj razume, Ljubljančan pa morda sploh ne?

Zdi se mi, da je humor vedno humor, le povedan je na drugačen način, v osnovi pa ni drugačen. Morda je ljubljanski humor bolj urban, kraški pa vseeno nekoliko bolj ruralen. Pri sebi še nisem opazil tako značilnih razlik, da bi lahko o tem povedal kaj več. Sem pa to opazil pri drugih komikih, ki so morda bolj ruralno specifični, ali pa sploh izrazito urbani. Ti težje obstanejo kot ruralci. 

Ko ste dolgo v Ljubljani, katero stvar s Krasa začnete najprej pogrešati?

Lepo vreme. Sonce. V Ljubljanski kotlini preprosto primanjkuje sonca. Spomnim se, da je bilo neko leto v petih mesecih sončno samo štiri dni – to je naravni kriminal. Za kaj takega bi bilo treba kaznovati vreme.

Če bi morali nekomu, ki še nikoli ni bil na Krasu, pokazati samo tri kraje, ki nekaj povedo tudi o Žanu Papiču – kam bi ga peljali?

Zagotovo v Tomaj, kjer sem odraščal. Na sežanski nogometni stadion, kjer sem pustil ogromen del svojega življenja, in v sežanski park, kjer imamo taborniki svojo hišico. 

»Za Luko Dončića 'šparam' epizodo 777.«

Še vedno »sam prjatla«

Če vam Žana Papiča v Fejmičih ni dovolj, ga lahko še vedno ujamete tudi na odrskih deskah. Z Melani Mekicar nastopa v romantični komediji Sam prjatla, kjer skozi Tinder, razmerja in prijateljstvo z ugodnostmi preverjata, kako zapleteni so lahko sodobni odnosi. Predstava ostaja na programu tudi v prihodnjih mesecih.

Dejan Nikolič