Arhiv NTRC

Leta 1988 je v Ljubljani opravil tečaj za didžeja. Kmalu ga je eden od lastnikov diskoteke Casablanca povabil k sodelovanju. Dan pred silvestrovim je prvič poskrbel za glasbeno kuliso v tem lokalu. V tistem obdobju so ljudje v diskoteke prišli že okrog 22. ure ali še prej. »Prizorišče je bilo zelo hitro polno. Za diskoteko je bila vstopnina, včasih je bila konzumacija, kar pomeni, da so lahko ljudje del vstopnine porabili za nakup pijače pri točilnem pultu. Takrat je bilo vse veliko ceneje, z malo denarja so se lahko ljudje zabavali vso noč,« je povedal.

Spominja se, da so v omenjeni diskoteki redno organizirali koncerte, gostili so na primer Parni valjak, med prvimi v državi so gostili hrvaško zasedbo ET. Še en zaščitni znak tedanjega nočnega dogajanja je bil gost cigaretni dim, saj je bilo še dovoljeno kajenje v notranjih prostorih. Križanič je bil zato več let pasivni kadilec. Zdi se mu, da so se znali ljudje v 90. letih bolj zabavati kot danes. A dodaja, da gre verjetno za nostalgijo, ki se pri večini ljudi pojavi, ko se spominjajo, kako je bilo nekoč. »V ospredju je bilo druženje s prijatelji, kaj malega smo popili, uživali ob glasbi. Danes ljudje ob prihodu na zabavo najprej naredijo ›selfie‹ in ga hitro objavijo na katerem od družbenih omrežij. Bojijo se, da bo sicer videti, kot da se jim nič ne dogaja.«

Od plošč do zgoščenk

Kot didžej je najprej predvajal glasbo na ploščah, ki jih je vsakih nekaj mesecev kupoval v Münchnu in jih tihotapil čez mejo. Po prvih dveh letih sodelovanja s priljubljeno celjsko diskoteko je tja prinesel CD-predvjalnik in prve sposojene zgoščenke. Delo na Radiu Maribor mu je omogočilo, da je lahko sčasoma uporabljal napravo za snemanje na zgoščenke in si sam pripravil svoje prve kompilacije. »Med skladbami, ki smo jih predvajali največ, je vsekakor Tek je 12 sati. To skladbo sem zavrtel tudi 13-krat v enem večeru, a še to se je ljudem zdelo premalo. Lahko bi jo predvajal brez premora, pa bi vsi noreli in plesali.« Zelo priljubljene so bile »house različice« skladb angleške plesne scene, ki so se prebile na vrh različnih lestvic. Izstopala je pesem French kiss, najbolj znano delo, ki ga je ustvaril ameriški didžej Li'l Louis. Križanič je nekaj minut pred eno uro ponoči obvezno zavrtel tri ali štiri počasne skladbe. »Vsi fantje so takrat odšli po dekleta, da so se lahko malo ›stiskali‹, pridušili smo luči … Če bi danes sredi zabave predvajal nekaj počasnih skladb, bi me ljudje malo čudno gledali.«

Za pralni stroj

Omenil je, da so v Casablanco prihajali ljudje različnih subkultur in generacij. »Nekateri so nosili džins, drugi so bili ›šminkerji‹. Takrat sem bil oblečen v črno, imel sem dolge lase, mislil sem, da sem ›kul‹. Ko danes pomislim na svojo opravo z belimi nogavicami, se sam sebi zdim smešen. A takrat je bil priljubljen Michael Jackson,« se nasmeji.

V vseh letih sodelovanja je z njim za mešalnim pultom sodelovalo še šest ali sedem ljudi, med drugim Inge Kobe, Tomi Laibaher in Primož Kogovšek. Ko sta z ženo pričakovala otroka, se je počasi poslovil od vrtenja glasbe v Casablanci. »Takratni najemnik me je prosil, ali lahko vendarle poskrbim še za glasbo na silvestrsko noč. Dejal sem, da lahko, a pod pogojem, da dobim plačilo, s katerim bom lahko kupil pralni stroj.« Obiskovalci lokala so vso noč plesali, mlada družinica pa je nato perilo prala s pomočjo novega gospodinjskega aparata.

Foto: Blaž Črnič