J. A.

»Zdaj smo pa v Avstriji,« so bile besede enega od tistih, ki so jih naplahtali Hrvati. Misleč, da bo kmalu na cilju, zanj je to Nemčija, je kot mnogi drugi prve ure v Sloveniji strpno ležal na debeli odeji, ki si jo je razgrnil na travniku. Ne vemo, kaj je bilo z njim čez pol dneva, ko je bil še vedno tam.

Rigonce ječijo pod pritiskom emigrantov, ni se več možno peljati z enega konca vasi na drugega. Mnogi v takih razmerah ne morejo v službo, otroci že od srede niso šli v šolo. Vaščani s stisnjenimi zobmi spremljajo dogajanje.

NA POTREBO V KORUZO

»Saj bi še šlo, če bi vedeli, kdaj bo tega konec, ampak ljudje kar prihajajo,« je dejal domačin. »Do danes me ni bilo strah, zdaj sem pa slišal, da so enega zabodli.« Množica za sabo pušča na kupe nesnage, pa niso težava le smeti, tudi sanitarij tam ni, zato ljudje biološke potrebe opravljajo kar v bližnji koruzi in na travnikih.

POLNA SPREJEMNA CENTRA

V sprejemnem centru v Dobovi je bilo čutiti nekaj nestrpnosti, strnjene vrste policistov so množico držale stran od ograje, bilo je videti, kot da v nekdanjem obratu Beti nekaj ni v redu. »Nič ni narobe, samo hrano smo začeli deliti,« je pojasnil pripadnik civilne zaščite.

Brežiški sprejemni center se hitreje polni kot prazni, postavili so ga za 400 ljudi, v največjih navalih jih je tam tudi desetkrat več.

J. A.

Po sredinem incidentu, ko so tujci v Brežicah skurili 27 šotorov skupaj s posteljami in odejami, je bilo včeraj dopoldne zatišje. »Ne počutimo se več varnih,« je povedala koordinatorica brežiške Karitas Zinka Žnideršič, ki smo jo srečali, ko je šla na delo z Nado in Vilmo Kerin.

J. A.

PRIMANJKUJE HRANE

V nekdanjem domu upokojencev v Brežicah, kjer zbirajo humanitarno pomoč Adra, Karitas in Rdeči križ, je ves čas živahno. Tisti, ki so sortirali vsebino iz škatel, so na vprašanje, česa jim primanjkuje, odgovorili: »Hrane, najbolj nam manjka hrane!« Pozneje smo izvedeli, da je veliko povpraševanja tudi po obutvi in predvsem moških nogavicah.

J. A.