Profimedia

Del predlaganih določb v noveli zakona o kmetijskih zemljiščih gre po mnenju nekaterih kmetov v nasprotno smer od zaščite, prehranske varnosti in večje samooskrbe Slovenije. Predvsem je zanje sporna namera, da bo možno na kmetijskih zemljiščih postavljati sončne elektrarne. Gre za tako imenovano agrofotovoltaiko, ki predvideva namestitev panelov nad obdelovalno površino, kar naj bi omogočilo hkratno kmetijsko pridelavo in proizvodnjo elektrike. 

Agrofotovoltaika ščiti? 

Ministrstvo predlaga izvedbo pilotnih projektov, nekaj jih je že v pripravi. Z njimi želijo analizirati vplive postavitve agrofotovoltaike na kmetijsko pridelavo oziroma vpliv osenčenosti na rast in razvoj rastlin. V predlogu so zapisali, da lahko agrofotovoltaika v določenem obsegu pomaga pri zaščiti pridelkov in samooskrbi z električno energijo: »Agrofotovoltaika nad kmetijskimi površinami lahko ustvarja ugodno mikroklimo, zmanjšuje temperaturna nihanja, izhlapevanje vode in erozijo tal, hkrati pa lahko ščiti pridelke pred ekstremnimi vremenskimi pojavi, kot so toča ali močni nalivi.«

revija Jana

Zakaj ne na hleve, garaže in strehe? 

V kmetijskih organizacijah imajo številne pomisleke glede vladnega predloga. Za predsednika Sindikata kmetov Slovenije Antona Medveda ni sporno, da bi bila fotovoltaika postavljena na zemljiščih, ki so neuporabna za pridelavo, kot so nekatera v hribovitih predelih ali zamočvirjena. Na drugih zemljiščih pa po njegovem ne bi smela biti dovoljena: »Slovenija ima namreč samo osem arov njivskih površin na prebivalca, zato moramo ščititi kmetijska zemljišča. Sončne elektrarne bi lahko namestili na obstoječe hleve, garaže in strehe, namesto da žrtvujemo zemljo za elektrolobije,« pravi.

Anton Medved, predsednik Sindikata kmetov Slovenije: »Sončne elektrarne bi lahko namestili na obstoječe hleve, garaže in strehe, namesto da žrtvujemo zemljo za elektro lobije.«

Na čebelnjaku ne, na pašniku pa?!

Tudi predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije (KGZS) Jože Podgoršek pravi, da agrofotovoltaiki na način, kot je predvidena v zakonu, nasprotujejo: »Kajti zakon dejansko odpira vrata za postavitev fotovoltaike in agrofotovoltaike na 20 odstotkov vseh kmetijskih zemljišč, ki jih imamo. Zato menimo, da bi šlo za prekomeren poseg v kmetijska zemljišča. Na drugi strani isti zakon omejuje rabo energije na nekaterih pomožnih kmetijskih objektih, na primer na čebelnjaku v velikosti sto kvadratnih metrov. Čudijo nas zakonski predlogi, ki omejujejo kmete pri prodaji električne energije, ki bi jo lahko proizvedli na objektih, ki jih že imajo, hkrati pa odpiramo vrata za namestitev agrofotovoltaike na 130.000 hektarjih kmetijskih zemljišč.«

Podgoršek še izpostavlja, da uporaba agrofotovoltaike odpira vprašanja trajnostne zaščite kmetijskih zemljišč: »Spomnimo se primera v Beli krajini pred leti, ko je toča razbila sončne panele na kmetijskem zemljišču. Pred tem se je okoli tistih panelov pasla drobnica, a odtlej to ni več mogoče, saj je nemogoče zagotavljati varnost paše.«

Danes travnik ni več uporaben

Bojan Novak je manjši kmet iz okolice Novega mesta in član Zveze slovenske podeželske mladine. »Govorijo o postavitvi, a v resnici gre za gradnjo, saj je za namestitev sončnih elektrarn treba zgraditi infrastrukturo. Ne gre za postavitev, pri tej bi bilo možno zadevo zmontirati in pozneje sneti, če se ne bi obnesla,« svari. Pri tem tudi sam izpostavlja primer iz Bele krajine: »Tam zemlja ni bila kontaminirana samo s steklom, temveč še z marsičim drugim, zaradi česar danes travnik ni več uporaben. Tudi sicer fotovoltaike ne bi nameščal nihče, ki zna vsaj malo seštevati, če ne bi bile za to na voljo velike spodbude – tako kot za električne avtomobile.«

Bojan Novak, kmet, Zveza slovenske podeželske mladine: »Tudi sicer fotovoltaike ne bi nameščal nihče, ki zna vsaj malo seštevati, če ne bi bile za to na voljo velike spodbude – tako kot za električne avtomobile.«

Kmete skušajo preslepiti

Agrofotovoltaika predvideva namestitev sončnih panelov nad kmetijskimi površinami tako, da bi bila pod njimi ali ob njih še vedno mogoča pridelava. A Novak dvomi o tem pristopu: »Zemlja že ima potrošnike svetlobe, to so rastline, mikroorganizmi in živali. Tudi če gre samo za travnik in krmo za živali, ta ne bo uporabna, če ne bo dovolj svetlobe. To so sanje, s katerimi skušajo preslepiti kmete, marsikateri med njimi pa bo šel v to zaradi spodbud in zaslužka. V ta namen so na voljo evropska sredstva, ki jih želijo prečrpati, zato zdaj sploh ni več pomembno, ali bomo pri tem uničevali kmetijska zemljišča.«

Kljub temu da bo treba pred namestitvijo agrofotovoltaike na zemljišče spremeniti dejansko rabo v začasno travinje, Novak meni, da bodo še vedno možne zlorabe: »Recimo nekdo, ki bo zavohal denar, bo lahko na njivo zasadil travo in jo prekvalificiral v začasno travinje ter nato tam postavil sončno elektrarno.« Sonce je vir življenja, in če tlom odvzamemo ta vir, čez čas na tej zemlji raste še samo plevel, pa še ta slabo, še pove sogovorec: »Ta zemlja v naši življenjski dobi več ne bo tako rodovitna, kot je bila!«