Arhiv Štajerskega Tednika

Medtem ko trgovci krompir veselo nabavljajo iz uvoza, kašče domačih pridelovalcev prepogosto ostajajo polne. Ovir pri prodaji krompirja za vrednost, kot bi kmetu zagotavljala dostojno prodajno ceno, je veliko. Manjka pravna regulativa, ki bi domačega pridelovalca zaščitila pred uvozom cenenega blaga in oblikovala primerno prodajno ceno. Obenem manjka močno stanovsko združenje pridelovalcev, ki bi na trgu koordiniralo prodajo oziroma bi bilo vez med pridelovalci in trgovci. Sedaj je tako, da si vsak pridelovalec prodajne poti išče sam. V odnosu do trgovcev je popolnoma nemočen (kot da bi primerjali mravljo in slona), težava sta tudi zavist in nelojalna konkurenca med pridelovalci samimi. Slovenija z naravnimi danostmi bi lahko bila s krompirjem samooskrbna, pot pridelka od njive do trgovske police in krožnika bi potem bila res najkrajša možna. A če politika ne ustvari pogojev, pač je, kot je …

Ladja z egiptovskim krompirjem zakoličila usodo slovenskih pridelovalcev

»Cena je bila vedno problem in še danes je. V Sloveniji smo se v verigi proizvajalec–trgovec–potrošnik nesposobni dogovoriti glede primerne cene, ki bi vsakemu deležniku zagotavljala pravični delež oziroma ceno. Ko smo prodajali krompir trgovcem, smo kmetje za kilogram dobili 10 centov, medtem ko je bila cena v trgovini evro. Marsikaj smo sposobni pridelati in proizvesti, imamo rodovitno zemljo, pridne in delovne roke, problem pa je, da se ne znamo dogovoriti. Na primer, če želimo kaj prodati v Avstrijo, nam povedo, da bodo najprej odkupili od svojih pridelovalcev, šele če bo njihovega blaga zmanjkalo, smo lahko mi na vrsti. Pri nas so vrata absolutno preveč na stežaj odprta uvozu. Ne vem, ali je še v kateri drugi državi tako. Spomnim se, ko je prišla prva ladja krompirja iz Egipta – vsem pridelovalcem v vseh slovenskih regijah se nam je prodaja naenkrat ustavila.

Preberite več v Štajerskem Tedniku