In zgodil se je veliki pok: minister za kmetijstvo in okolje mag. Dejan Židan je blagovolil sprejeti delegacijo Zveze društev vinogradnikov Dolenjske (ZDVD) v sestavi Zdravko Mastnak, Matjaž Jakše in Jože Simončič. Minister se jih je odkrižal tako, da jim je predlagal, naj svoje argumente proti domnevno nerazumnim zneskom za katarski dohodek (KD) za vinograde predstavijo državni sekretarki mag. Tanji Strniša.

In potem so se naši s sekretarko menili o količini pridelka na hektar, za katero je statistični urad (SURS) izračunal, da je v Vinorodni deželi Posavje zaradi sortimenta v povprečju nekoliko večja kot v drugih dveh vinorodonih deželah. Predstavniki ZDVD pa so ugovarjali, da je to res, a je tudi res, da je cena grozdja premo sorazmerna s količino pridelka, da bi bilo potrebno upoštevati in pridelek in njegovo ceno itd., itd. Strniševa se je izgovarjala, da SURS nima podatka o povprečni ceni grozdja v posameznih deželah, na kar so naši pogajalci ugotovili, da bi bilo potem potrebno ob povprečni ceni grozdja za vse regije upoštevati tudi povprečne pridelke, se pravi enake, za vse regije. Skratka, so rekli naši, da metodologija, po kateri smo vinogradniki Jugovzhodne in Spodnjeposavske regije prvaki v izračunu KD, ni vredna piškavega oreha.

Kljub temu ni verjeti, da bi vsevedni državni uradniki spoznali svojo zmoto in da bi naši pogajalci v Ljubljani kaj dosegli. Že samo dejstvo, da jih je minister prepustil svoji sekretarki, kaže na odnos prvega človeka za kmetijstvo v Sloveniji do tisočletne tradicije vinogradništva na Dolenjskem, Posavju in v Beli krajini, do cvička kot evropsko zaščitene unikatne blagovne znamke in kot ene najpomembnejših prvin turističnega razvoja obeh obravnavanih statističnih regij ter nenazadnje do pogajalcev, ki so predstavljali 6000 organiziranih vinogradnikov znotraj ZDVD.

Takšna je pač narava oblasti dan današnji v tej naši nesrečni državici, ki se pohotno ozira po Švici, v resnici pa ne ve, kaj bi sama s seboj. In namesto, da bi si minister vzel čas in si na lastne oči ogledal pridelovalne okoliščine cvička, denimo tam v strmini Šutne, ki še ni videla traktorja, ter na podlagi videnega udaril po mizi in na seji vlade dejal: »Naši izračuni med pridelovalnimi stroški in prihodkom kažejo, da je potrebno tem ljudem dati subvencijo, ne pa davka v obliki katastrskega dohodka!« je ravnal kot novodobni politik Alan S. Vinja in bržda kot navadno letel pred TV kamere razlagat, da so lestvice KD prišle na dan, brez da bi bile poprej usklajene na vladi s kmetijskim ministrstvom.

Pred kakšnimi 130. leti, ko je s pojavom trtne uši tudi vinogradništvu v naših krajih grozila katastrofa, je rajnka Avstro-Ogrska pri priči odpisala vse davke, na svoj račun nabavila ameriške trsne podlage, na deželo pa med ljudi poslala potovalne učitelje, ki so postavili priročne trsnice (prva med njimi v Sloveniji je bila v Kostanjevici na Krki) in naučili naše prednike cepiti. In nam tako s pomočjo tuje narodne države ohranili dragoceno dediščino, ki je stoletja oblikovala našo narodnostno in gospodarsko identiteto in ki nekomu danes očitno predstavlja priročno sredstvo za krpanje razcefrane državne blagajne. Nič zato, če bo jutri v Šutni in širom Dolenjske namesto božje rastline raslo grmovje in če bo splavala po vodi še ena razvojna priložnost. Naj razume, kdor more!