Arhiv NTRC

»Moj mož je imel resnično rad deželo, kjer je bil rojen. Po letu 1991, ko je Slovenija postala samostojna, se je vračal v domači kraj. Nejgovi starši so bili na žalost ob koncu druge svetovne vojne izgnani iz tedanje Jugoslavije.« Tako je dogajanje v preteklosti opisala Eva-Maria Hauck – Grasselli. Ker je po moževi smrti podedovala zemljišče v Gorici pri Slivnici, se je odločila, da ga bo v spomin nanj preuredila v park. To se ji zdi lep spomin na moža in na njegovo družino, ki je tam živela več kot šest generacij.

V parku ne želi zasaditi česarkoli, zato je za pripravo načrta najela podjetje, ki se med drugim ukvarja s tovrstnimi projekti. »Sicer vem veliko o drevesih in rastlinah, a nisem vrtnarka. Ker želim, da je park smiselno oblikovan, sem najela strokovnjake.« Želi si, da bi cvetoči grmi in različna drevesa krasili površine in da bi bile izbrane rastline nekaj posebnega. Tako da bodo ljudje lahko uživali v njihovi lepoti v različnih letnih časih. Še posebej ji je všeč zamisel o nekaj drevesih češnje, za katere je značilno obilje cvetov. Zdi se ji, da v vaško okolje vsekakor sodijo tudi lipe. »Spominjam se, da sem že občudovala lipe, stare več kot tisoč let. V vsej južni Evropi, tudi v Avstriji in Nemčiji, so lipe eno tipičnih dreves na podeželju. Ob njih so pogosto spomeniki v čast devici Mariji,« je dejala. Parkovne površine bodo povezovale peščene poti, ob katerih bodo klopi za sedenje. V parku bosta tudi spominsko obeležje in fontana.

Posvečal se je zeleni kemiji

Eva-Maria Hauck – Grasseli je povedala, da je njenega moža od malih nog zanimala znanost. Že kot deček se je čudil stvarem, ki jih je opazoval skozi svoj mikroskop. Po vojni se je družina ustalila v Gradcu, kjer je Robert Karl Grasselli študiral na tehniški univerzi. Nato je prejel štipendijo za šolanje na Harvardu. S sestro sta odpotovala v Združene države Amerike, kjer so se jima kasneje pridružili še ostali člani družine. Po diplomi na Harvardu je na eni od univerz v Clevelandu doktoriral.

Preberite še ...

Trendi

Presenetite jo drugače kot običajno

Kot raziskovalni znanstvenik je bil najprej zaposlen v gospodarstvu. Grasselli, ki je izumil več kot 150 patentov, je bil med letoma 1996 in 2006 gostujoči profesor za fizikalno kemijo na Univerzi v Münchnu, hkrati je bil redni profesor za kemijsko inženirstvo v Centru za katalitično znanost in tehnologijo v mestu Delaware, leta 2006 je postal pridruženi profesor na Tehniški univerzi v Münchnu, kjer je deloval do smrti. Med drugim je bil sprejet v ameriški Nacionalni hram slavnih za inženirstvo, znanost in tehniko, izvoljen je bil še v tamkajšnjo Nacionalno inženirsko akademijo.

Njegova žena je pojasnila, da se je posvečal predvsem katalizi. Bil je ključen pri razvoju popolnoma novega načina proizvodnje akrilonitrila, umetnega materiala, ki ga med drugim uporabljajo v proizvodnji gum, polimerov in umetnih vlaken. »Dotlej so v proizvodnji akrilonitrila uporabljali izjemno strupeno cianovodikovo kislino. Moj mož je razvil povsem drugačen način pridobivanja omenjenega materiala. V zgodnjih 60. letih se je posvečal tehnologijam, ki niso škodljive okolju. Že zelo zgodaj se je ukvarjal s tem, kar danes razumemo pod besedno zvezo zelena kemija.« Dodala je, da je raziskoval še marsikaj, od zdravil do vitaminov in drugih najrazličnejših stvari. Prejel je ogromno nagrad, med drugim je bil prejemnik nagrade Svetovne organizacije za oksidacijsko katalizo v Berlinu.

Foto: Vid Palčnik

Preberite več v Novem tedniku