Leto 2020 je bilo razglašeno za Mednarodno leto zdravja rastlin. Povsod po svetu so načrtovali vrsto dejavnosti in dogodkov za osveščanje ljudi o pomenu skrbi za zdravje rastlin, ki so strateškega pomena za prehrano ljudi in živali, pa so ta prizadevanja v zadnjem času zasenčili ukrepi za zajezitev koronavirusa. Pa vendar: se človeštvo iz tega neobvladljivega položaja lahko česa nauči? Je res povsem samoumevno, da nam je po trgovinah vsak dan v letu na voljo širok izbor kmetijskih pridelkov? Kako pomembna je v kriznih razmerah samooskrba vsakega naroda? Kaj bi morali na podlagi aktualnih izkušenj spremeniti v naših glavah in kaj v globalni kmetijski politiki? O tem smo se pogovarjali z evropskim poslancem, uglednim poznavalcem sodobnih kmetijskih praks in politik ter izkušenim posavskim sadjarjem, Francem Bogovičem.

Aktualne razmere so tudi skrb za zdravje rastlin postavile v povsem novo luč. Le zdrave rastline lahko zagotavljajo zdrave pridelke in s tem zadostne količine neoporečne hrane za ljudi in živali. Kakšna je po vašem mnenju perspektiva slovenske in evropske prehranske oskrbe?
Zanimivo je, da že govorimo o slovenski in evropski oskrbi, kar še nekaj tednov nazaj ni bilo aktualno, vsi so prisegali na skupni trg, a se je zdaj pokazalo, da je precej krhek. V takšnih kriznih razmerah praktično ne deluje. Na eni strani je težava v prepovedih izvoza, na drugi pa v organizaciji logistike transporta. Kar prav je, da se začnemo znova zavedati, da je prehranska varnost ena od tistih, na katere moramo biti zelo pozorni. V Sloveniji se soočamo z elementarno težavo, da imamo premalo njivskih površin, na aktivnih pa ob upoštevanju priporočil o kolobarjenju zelo težko zagotovimo prehransko oskrbo z žiti in koruzo, ki je v veliki meri povezana tudi z močno živinorejo. Na področju pridelave zelenjave, na primer, bi razmere lahko zelo hitro popravili, že v eni sami sezoni. Prav zdaj je idealen in aktualen čas za razmislek o ukrepanju. Tudi na področju živinoreje in sadjarstva bi bila mogoča večja diverzifikacija. V skupini Evrosad, kjer kot sadjar sodelujem, se s tem ukvarjamo že nekaj let, ukrepe namreč zahtevajo težave na trgu jabolk. Diverzifikacija bi omogočila večje količine pridelave. Na evropskem kmetijskem trgu pa je že nekaj časa aktualno pomanjkanje beljakovin, Evropa zelo veliko beljakovinske hrane uvaža, ogromne količine soje, na primer, iz Amerike. Tudi na razpravah v evropskem parlamentu je v kontekstu koronavirusa vse bolj aktualen termin samooskrbe. Prej je to veljalo za nekakšno tabu temo, ves čas smo govorili o območju enotnega evropskega trga.

Koronavirus je ustavil naša življenja, po trgovinah ni več vsega v izobilju, ni vsak dan sveže zelenjave, krompirja, solate vseh vrst … Spoznavamo, kako pomembna strateška dobrina je hrana in da je samooskrba v vsaki državi čim boljša. Kako v tem kontekstu gledate na ukrepe EU, ki iz prometa jemlje vedno nove in nove aktivne snovi za varstvo zdravja rastlin?
Povsod po Evropi, pa tudi širše, smo bili potrošniki res vajeni, da nam je na voljo vsega v izobilju. Postali smo hudo razvajeni. Po drugi strani pa ugotavljamo, da večina potrošnikov sploh ne pozna tehnologije pridelovanja, pod pritiskom nevladnega sektorja in močnih lobijev jih vse več zahteva hrano, ki je pridelana brez uporabe sredstev za zdravje rastlin. V zadnjih letih me kar malce preseneča, kako evropska politika nekritično sledi temu javnemu mnenju. Prepričan sem, da je to zelo nevarna igra. Doslej je bilo kaj takega še mogoče, ker so globalni tokovi trgovanja s hrano pač delovali, zdaj pa se že čuti odvisnost evropskega kontinenta od hrane iz drugih območij, za katere vemo, da visoki standardi pridelave, ki so aktualni v Evropi, ne veljajo. Zavedati se moramo, da je na svetu vedno manj ljudi, ki imajo takšen privilegij, kot smo ga imeli mi, ki smo rasli na podeželju, v stiku z naravo in preprosto razumemo procese pridelave hrane. Kmetijska in prehranska stroka se bo morala bolj posvetiti potrošniku in mu razložiti kruta dejstva, ki veljajo na področju pridelave in ne morejo vedno slediti javnemu mnenju, ki ga politika že nekaj let nekritično povzema.

Ja, po eni strani veljajo ugotovitve, da je v EU pridelujemo hrano po najvišjih svetovnih standardih, po drugi pa vemo, da je nova evropska kmetijska politika pripravljena te standarde, kljub opozorilom strokovnjakov, da bo prišlo do izgube pridelkov, še zaostriti. Kako ocenjujete takšna stališča?
Že znotraj različnih območij EU najdemo razlike v standardih, na kar sem že večkrat opozoril in z odgovornimi polemiziral o tem. Ko govorimo o zmanjševanju uporabe sredstev za zaščito rastlin in gnojil pri pridelavi hrane, bi morali biti bolj precizni in ugotavljati izhodiščno stanje. Danska, na primer, se je v neki politični deklaraciji opredelila, da bo leta 2023 celotno tamkajšnje kmetijstvo ekološko. Tisti, ki poznamo zgodovino njihovega kmetijstva, pregnojenost z dušikom, njihovi fjordi so praktično umrli zaradi izcednih voda, smo do tega skeptični. Nizozemci, denimo, intenzivni prašičerejci, imajo v pridelovalnih tleh ogromne zaloge fosforja. Neodgovorno se mi zdi, da zdaj kar po dolgem in počez govorijo o tem, kako bodo zmanjšali porabo gnojil in zaščitnih sredstev za rastline. To ne gre. Slovenija je tu v določeni prednosti, saj je intenzivnost našega kmetijstva še vedno pod evropskim povprečjem. Hrana, ki jo za družinsko samooskrbo prideluje moja tašča, na primer, nima nobenega bio ali eko certifikata, pa ji veliko bolj zaupam kot tisti, ki je bila petkrat certificirana in jo mora potrošnik v trgovini zato pošteno preplačati. Mislim, da je skrajni čas za prevetritev in zbistritev teh stvari, da bomo imeli jasna stališča in ne bomo operirali zgolj z všečnimi floskulami in parolami.

Mislite, da bo aktualna kriza kaj vplivala na evropske usmeritve, ki tvorijo t. i. Zeleni dogovor? Bodo vaši kolegi v evropskem parlamentu začeli drugače gledati na kmetijstvo?
Zeleni dogovor je zelo pomenljiv dokument, ki je doslej bolj ali manj sledil zahtevam javnega mnenja, vsebuje pa premalo konkretnih ukrepov, da bi sploh lahko razumeli, kako si Frans Timmermans, ki bdi nad njim, predstavlja delovanje v praksi. V tej krizi se je pokazala ranljivost sistema. Res je, da imamo po vseh državah neke blagovne rezerve, ki vzdržijo nekaj mesecev, a zdaj vidimo, da so še s tem lahko težave, ne le količinske, tudi logistične. Izkušnja s koronavirusom bo, po mojem mnenju, marsikaj zelo, zelo spremenila. Verjetno si danes sploh ne moremo predstavljati, kaj bo to pomenilo za porabo hrane v turizmu, ki je v vsej Evropi obstal. Naši sosedje, tako Hrvati kot Italijani, z močnimi turističnimi destinacijami, ki tudi za slovenske kmete predstavljajo močne trge z določenimi kmetijskimi produkti, ne vedo, kako bodo izpeljali poletno sezono. Mislim, da je v veliki meri že zdaj uničena. Nihče ne ve, kaj bo dolgoročno z italijansko prehransko industrijo, ki je bila doslej pomemben kupec slovenskih surovin in posledično velik izvoznik … Takšna kriza lahko precej zamaje ugled celo močnim blagovnim znamkam. Nemogoče je v tem trenutku kar koli napovedati, gotovo pa bomo morali biti zelo pozorni na posledice, ki bodo brez dvoma močno prisotne še dolgo potem, ko bomo virus uspešno obvladali. Odprla se bo vrsta novih vprašanj, na katera se bo morala evropska politika absolutno odzvati.

Česa bi najprej zmanjkalo na naših krožnikih, če bi se uresničil najhujši scenarij, da bi kriza trajala vse do poletja, pred čemer svarijo nekateri znanstveniki, in bi se preskrba s hrano omejila le na domačo pridelavo? Zelenjave, sadja, mesa? Česa pa imamo dovolj, tudi za primer daljše krize?

Ja, mislim, da bi se vsebina naših krožnikov res kar precej spremenila, zlasti kar zadeva preskrbo s sadjem in zelenjavo. Spremljal sem sprejemanje prvega slovenskega interventnega zakona in sem v njem pogrešal proaktivni del. Mislim, da bi morali opredeliti spremembe, ki bi imele pozitivne posledice, ne le za letošnje leto, ampak tudi za naprej. Morali bi sprejeti podobne ukrepe, kot jih je Rusija po krimski vojni, na primer, ko je Evropa uvedla embargo. Odgovorili so z blokado uvoza evropske hrane in v nekaj letih bistveno dvignili samooskrbo na mnogih področjih. Tudi Slovenci bi lahko pridelali bistveno več sadja in zelenjave, seveda pa bi morali pri prehranskih navadah bolj spoštovati sezonskost in si omisliti kakšno ozimnico, česar smo bili v preteklosti že vajeni. Tudi na področju prašičereje imamo Slovenci že več let primanjkljaj, saj smo jo nekako zanemarili, pa bi prirejo na zelo enostaven način lahko spet dvignili, saj od ene svinje lahko dobimo tudi do 20 pujskov na leto. No, malce večje težave bi bile pri vzreji pitanih telet, ki jih zdaj uvažamo z Madžarske, Slovaške in Češke … Za vrsto stvari bo potreben tehten premislek, takoj nato pa odločno reagiranje, da ne bomo ob podobnih krizah znova ’gasili požara’. Če bo prihajalo do še večjih deviacij v prehranski verigi, bo treba konkretno poseči vanjo. Prepričan sem, da bi se iz danih razmer lahko naučili tudi kaj pametnega za čas, ko bo koronavirus popustil.

V teh časih, ko mediji obveščajo javnost tudi o vsebini blagovnih rezerv, smo bili mnogi presenečeni, da med kmetijskimi proizvodi zajemajo le žita, sladkor, olje, mlečne izdelke …, ni krompirja, zelenjave in sadja. Imajo vsaj naši kmetje še kaj zalog, da bodo v primeru, če se bodo meje povsem zaprle, oskrbovali trgovine?
Pri nas, v Posavju imamo precej pridelovalcev zelenjave. Še pred kakšnim mesecem so imeli velike težave, ker niso imeli kje prodati čebule. Naši trgovci so jo uvažali, domača menda ni cenovno ustrezala, ali pa ni izpolnjevala njihovih parametrov. Zdaj pa, ko je nastopila kriza, bi pridelovalci že napol gnilo lahko pobirali z njive, pa bi šla v prodajo … Hočem poudariti, kako hitro se v krizi razmere lahko spremenijo, dvomim pa, da je po kleteh pri kmetovalcih zdaj toliko zalog, da bi lahko oskrbovali potrebe potrošnje. V prihodnje bo treba najti generalne rešitve v bolj trdnih dolgoročnih odnosih med trgovino in domačimi proizvajalci. Toda v nekaterih delih je naše kmetijstvo preslabo organizirano, da bi lahko vse leto zagotavljalo kakovostno ponudbo. Po drugi strani pa so bili naši kmetje s strani trgovcev že prevečkrat izigrani. Ti so v tujini našli kakšen kamion poceni solate, potem pa so jim kazali račune in zbijali ceno njihovemu pridelku. To bo treba dolgoročno urediti in še utrditi pomen lokalne oskrbe. Spet se je pokazala nujnost uvedbe sistema veletržnic, kjer bi se ponudniki slovenske hrane lahko na organiziran način pojavljali s svojimi pridelki. Vseh možnosti prav gotovo še nismo izkoristili, seveda pa bo treba razmisliti tudi o postavitvi dodatnih namakalnih sistemov, rastlinjakov in o zagotavljanju sredstev, ki bi pomagala pospešiti kmetijsko proizvodnjo. Mislim, da se bomo v prihodnje vrteli v manjših krogih, kot smo se doslej. Mladi kmetje že zdaj dobro vodijo spletno prodajo, prodajo na domu, treba pa bo urediti kartično poslovanje in še kaj, kar bo nedvomno vplivalo na navade potrošnikov po tej krizi. Najbolje bi bilo, če bi bili na koncu vsi zmagovalci, tako pridelovalci kot potrošniki.

Kakšne konkretne kmetijske ukrepe bi torej čim prej morala sprejeti naša vlada?
Težko je reči, ampak prvi interventni zakon, ki je že sprejet, je zelo omejen. Vključuje samo prepoved izvoza, določa minimalno in maksimalno ceno in vsebuje neumnost o nosilcu kmetije, ki se bo določal v sodelovanju z občinskimi župani … Mislim, da še nismo tako daleč, da bi vasi izumirale. Treba se bo odločiti za konkreten korak in ga zelo hitro sprejeti, kajti zdaj, ko se delo na poljih komaj začenja, lahko še zelo dobro vplivamo na to, kaj bomo jeseni jedli. Nemudoma bi morali načrtovati in pospešiti pridelavo zelenjave za prve prihodnje tri mesece. S pametnimi ukrepi in politiko bi imeli že konec maja, v začetku junija doma marsičesa dovolj, preko poletja pa prav gotovo. Vlada bi morala takoj reagirati s prestrukturiranjem programa Razvoja podeželja in s poenostavitvijo birokratskih ovir za posodabljanje in organizacijo kmetijstva.

Ne glede na politiko pa potrebnih količin zdrave hrane brez sodobne tehnologije in uporabe sredstev za varstvo rastlin danes ni mogoče pridelati. Tako pravijo mnogi strokovnjaki. Potrošniki v prihodnjih 15 letih pričakujejo kar 80-odstotno zmanjšanje uporabe teh sredstev, tudi tistih, za ekološko pridelavo. Bomo po koronavirusu bolje razumeli, da moramo tudi rastline ob napadu škodljivih organizmov zdraviti?
Morda bi se morali ob tem retorično vprašati: ali bi tisti, ki danes tako zelo nasprotujejo cepljenju, zavrnili tudi cepljenje proti koronavirusu, če bi ta prizadel kakšnega člana njihove družine? Pred evropskimi poslanci sem že velikokrat poudaril, da se tudi mi zdravimo, če zbolimo, zaradi uspešne medicine in farmacije rešimo marsikatero človeško bolezen, živimo dlje, naše življenje je bolj kakovostno. Ko pa govorimo o rastlinah in zdravljenju njihovih bolezni, za zdravila nočemo slišati, čeprav je vzporednica jasna. Ta odnos bomo morali spremeniti. Vemo, da registracija novega sredstva za zdravljenje rastlin terja zelo dolgotrajen postopek, evropska fitofarmacevtska industrija pa je že zdaj v velikem precepu, ali se ji sploh izplača vlagati v nov razvoj, saj se lahko zgodi, da bo sredstvo prepovedano, še preden bo dokončno razvito. Znašli smo se čudnem v položaju, ki nas lahko pripelje v zelo negotov položaj pri zagotavljanju samooskrbe. Žal je realnost takšna, da nas je na svetu vedno več, s čedalje manj zemlje moramo prehraniti vse več ljudi, zato je treba na te pojave znati ustrezno odgovoriti. Bojim se, da nam bo segrevanje ozračja prineslo še številne nove izzive, pojavljale se bodo nove bolezni in škodljivci rastlin, na kar bomo morali biti pripravljeni. Ljudje so še vedno prepričani, da ekološko pridelana hrana ni z ničemer tretirana, pa ni tako, saj so tudi pri tem načinu kmetovanja dovoljena določena sredstva za zdravljenje rastlin. Doma imamo integrirano pridelavo jabolk, za kar imamo pridobljen Global G. A. P. standard, ki ni ekološki, ampak smo pod neprestanim nadzorom. Jeseni nenapovedano pridejo kontrolorji, vzamejo vzorce jabolk in jih pošljejo v analizo. Izvidi pokažejo, da vsebujejo minimalne ostanke sredstev za varstvo rastlin, včasih številke pokažejo komaj stotinko tistega, kar je še dovoljeno, pa vemo, da so varovalni faktorji že tako stokrat nižji od tistega, kar bi lahko pogojno vplivalo na zdravje ljudi. Mislim, da gredo ljudje pri teh stvareh predaleč, pridelovalci pa imamo zaradi tega velike težave. Kolegi, ki imajo ekološko pridelavo, pa mi povedo, da količina pridelka pri njih absolutno preveč niha in jim pogosto ne omogoča preživetja. V mokrem letu, na primer, se množično pojavljajo plesni, v sušnem številni škodljivci, tega ne morejo obvladovati, pridelka pa ni. Prav gotovo se bo delež ekološke pridelave v prihodnje povečeval, zataknilo pa se bo pri cenah. V Avstriji, kjer imajo bistveno večjo kupno moč in 24 odstotkov vse pridelave ekološke, je to precej lažje kot v Sloveniji, kjer si večina potrošnikov ne more privoščiti množičnega kupovanja takšnih pridelkov. Nevarno je tudi, da se bomo s pretirano usmeritvijo na ekološko pridelavo ujeli v zanko količinskih težav pri samooskrbi. Opažam, da se v Evropi zelo poenostavljeno in nestrokovno uveljavlja javno mnenje, ki ni niti malo naklonjeno integrirani pridelavi, politika pa mu prepogosto nekritično sledi.

Zadnja tri desetletja smo kmetijstvo in kmetijsko zemljo ščitili le deklarativno. Podatki kažejo, da smo v tem času izgubili več kot tretjino njivskih površin. Tam, kjer je nekoč rasla pšenica, se zdaj bohotijo trgovski centri in tovarne. Ali lahko pričakujemo, da nas bo ta kriza končno streznila?
Za drastično zmanjšanje obdelovalnih površin v Sloveniji je odgovornih več dejavnikov. Eden od njih je definitivno masovna, nekontrolirana pozidava, drugi pa je dejstvo, da se nam je precej njivskih površin zaraslo, zatravilo, na kar pogosto pozabljamo. Samooskrbne njivice na bregovih, ki so jih včasih obdelovali z volovsko vprego ali s konji, smo zelo hitro zatravili ali jih spremenili v pašnike. Ampak to ni le slovenska posebnost, tudi evropska kmetijska politika je spodbujala ekstenzivnost pridelave. Bojim se, da prihajamo v obdobje, ko bomo imeli bistveno premalo njivskih površin, primanjkljaj hrane pa si bomo morali priskrbeti iz tujih virov. Evropski delež obdelovalnih površin na prebivalca je sicer bistveno večji kot v Sloveniji, pa vendar ji ne uspe pridelati dovolj beljakovinske krme, zato hinavsko uvaža gensko spremenjeno hrano. Doma o GSO nočemo niti slišati ... Zlasti v Sloveniji smo proti vsemu, kar je velika težava. Tudi zato, ker smo množično opustili mikrooskrbo na vrtovih, ki so v preteklosti zagotavljali ogromno sezonskih pridelkov za domačo rabo. A v Posavju imamo še dovolj površin. Če bi jih pametno opremili z namakalnimi sistemi in rastlinjaki, bi lahko vse leto vsej Sloveniji zagotavljali oskrbo z zelenjavo, pa še v Zagreb bi jo lahko izvažali. Vendar se kmetje zdaj ne odločajo za takšne investicije, saj bi že skoraj za vsak rastlinjak ali pa silos potrebovali gradbeno dovoljenje in kup druge, po moje nepotrebne dokumentacije. Ravno ta kriza bi morala biti povod, da bi o marsičem temeljito premislili in našli primerne odgovore. Potrebne bodo hitre rešitve. Žive narave ne moremo varovati na konzervatorski način, kot rimske izkopanine, denimo, varujemo jo lahko le v zavezništvu kmeta, energetike in infrastrukture. Tega bi se morale zavedati civilne iniciative, ki so nastrojene proti vsemu, spoštovati in upoštevati pa bi morale tudi strokovno mnenje.

Tako kot se je koronavirus v trenutku razširil po vsem svetu, se vsak dan širijo tudi bolezni rastlin, s transportom prihaja veliko novih škodljivcev, v zadnjih letih smo ’spoznali’ vrsto tujerodnih invazivnih rastlin … Kaj vas v zvezi s tem najbolj skrbi?
Stvari, ki ste jih našteli, niso nič novega. Spomnimo se primera, ko so skoraj vsi Irci pomrli, ko je k njim prišla krompirjeva plesen. Podobno je v preteklosti pustošila tudi trsna uš. Toda zdaj ko je svet globalno povezan, ko so migracije del vsakdanjika, je pojav bolezni in novih škodljivcev še bolj intenziven, hitrost prenosa pa bistveno večja. V zadnjem času imajo največ težav naši oljkarji, aktualna je svinjska kuga, ki se že približuje našim koncem. Tudi invazivne rastline predstavljajo velike težave, obrasle so že skoraj vse ceste, težava pa je v tem, da so močno alergene in pri mnogih ljudeh povzročajo neprijetne zdravstvene simptome. Pri mojem zetu, vinogradniku, na primer, je pred dvema letoma letina odlično kazala, potem pa je prišla japonska muha, v dveh dneh popikala grozdje in vse je zgnilo. Mislim, da bo takšnih pojavov vse več, ob segrevanju ozračja se bodo pojavljali novi in novi škodljivci. Soočiti se bomo morali z elementarnim vprašanjem, ali bomo propad rastlin mirno gledali ali pa bomo pripravili aktivne odgovore z dovoljenimi fitofarmacevtskimi sredstvi.

V teh dneh je zelo aktualen tudi pojem karantena. Bolj malo ljudi pa ve, da obstaja cela vrsta karantenskih boleznih pri rastlinah. Kako nevarne so za prehransko varnost in zdravje ljudi?
Karantena je pogost pojem v kmetijstvu, poznamo jo tudi pri prevozu živali, denimo, ko jih veterinarji določen čas zadržijo in preverijo, ali morda prenašajo kakšno bolezen. Sicer pa tudi prej omenjena bolezen oljk sodi med karantenske, prizadela je že precej nasadov v mediteranskem svetu. Gotovo nas ob njihovem pojavljanju čakajo veliki izzivi, zato se je evropska komisija s to problematiko že precej ukvarjala. Uvožene rastline in živali so zaradi možnosti karantenskih bolezni vsak dan pod nadzorom inšpekcij, ta sistem dobro deluje, če ne bi, bi bili ti pojavi bistveno bolj pogosti in ogrožajoči.

Kako bo koronavirus vplival na letošnjo kmetijsko pridelavo, saj prihaja sezona intenzivnega dela na poljih? Imajo kmetje na voljo dovolj semen, gnojil, škropiv?
V reproverigi že nastajajo težave. Uvoz sredstev za zdravljenje rastlin, škropiv, na primer, je že popolnoma zastal, na voljo bo le tisto, kar je še na zalogi po trgovinah. Tudi zaloge gnojil so že zelo omejene, a za koruzo jih bo menda še dovolj. Na tem področju smo precej odvisni od uvoza iz Italije, pa tudi od drugod so dobaviteljske verige pretrgane. Na srečo so kmetijske trgovine po lokalnih okoljih, tako kot živilske, ostale odprte. Upam, da si bodo kmetje lahko priskrbeli vse, kar potrebujejo za zagon letošnje pridelave, a brez težav verjetno ne bo šlo.

Kaj bi se moral vsakdo od nas naučiti iz položaja, v katerega nas je pahnil COVID-19?
Človeštvo je na najbolj brutalen način spoznalo, kako ranljiv in krhek je globalen svet, ki se bo moral v kratkem spopasti z velikimi izzivi. Gospodarske posledice koronavirusa bodo prav gotovo zelo velike. Tudi v kmetijstvu. Pokazalo pa se je tudi, kako malo v kriznih razmerah pomeni zaveza k solidarnosti med državami v EU. Prevladal je nacionalni egoizem, Francozi in Nemci so prvi zaprli meje, mi pa nikakor nismo mogli do prepotrebnih mask in druge zaščitne opreme ... Upam, da solidarnost ne bo padla na izpitu še med ljudmi v lokalnih okoljih. Verjetno se bomo zdaj končno zavedli, kako drug drugega potrebujemo in da od nadutosti in ošabnosti ne moremo živeti. To bi morali spoznati tako posamezniki kot politiki. Časa za premislek bo dovolj, pametno bi ga bilo porabiti tudi za uvajanje sprememb v prehranske navade, načine potrošnje, v mobilnost in v dvig stopnje prehranske samooskrbe. Hrana je ena od treh najpomembnejših strateških prioritet vsakega naroda, zato moramo že zdaj poskrbeti, da bomo imeli ob podobnih krizah dovolj domače.