Znanost. Umetnost. Človečnost. To, vsaj to, združujejo in kujejo v neko dobro in spodbudno sporočilo svetu študentske delavnice za umetnostno oblikovanje kovin v kovačnici umetnostnega kovača Jerneja Zorka v Župeči vasi (pri Cerkljah ob Krki). Delavnice organizira Plamen, sekcija umetnostnih oblikovalcev v kovini pri Društvu za varilno tehniko Ljubljana. Letos sredi maja je bilo to že štirinajstič. Nekatere številke o dogajanju v kovačnici v tej majhni vasi so osupljivo velike: na tridnevnem delovnem srečanju je sodelovalo 40 udeležencev, od tega 30 študentov.

Ivan Polajnar s Fakultete za strojništvo univerze v Ljubljani, vodja delavnic in eden od mentorjev, poudarja, da je za celotno dogajanje odločilna pripravljenost Jerneja Zorka, da širokosrčno sprejme v svojo delavnico študente in mentorje. Ti se snidejo tukaj enkrat letno, za vsako njihovo tako delovno druženje je potrebno organizirati veliko vsega in pri tem je glavna moč Antonija Krajnc, tajnica sekcije Plamen, ki je to delo odgovorno prevzela po svojem možu.

Mentor Jaka Pribošek, mladi raziskovalec na Fakulteti za strojništvo Ljubljana, se je delavnic udeležil letos že tretjič. Rad se vrača. Začel je kot študent in zdaj že »komu kaj pokaže«. Letos je naredil sovo. Zelo uživa v družbi študentov, ti so polni navdušenja in zavzetosti. Zanimivo je videti ljudi, ki se nekateri prvič srečajo z delom v praksi. Skupno vsem pa je uresničevanje nekih idej, kar ti daje zadovoljstvo. In to je poseben čar,« je povedal Pribošek.

Za Matijo Brumata, tudi mladega raziskovalca z ljubljanske Fakultete za strojništvo, je letošnja delavnica druga. Bolj kot umetnostni ga zaposluje tehnološki vidik delavnice. »Gre mi za to, da preizkušam tehnologijo masivnega preoblikovanja materialov, to je kovanje, valjanje in podobne postopke,« je pojasnil svojo navzočnost v dobro opremljeni kovaški obratovalnici Jerneja Zorka.

Jernej Zorko ostaja »nepopravljivo« predan svojemu vrhunskemu kovaštvu, katerega kovinske izdelke in skulpture najvišje ocenjujejo, denimo, strogi nemški poznavalci kovinarstva in oblikovanja notranje stanovanjske in zunanje opreme, ter slovenski etnologi, npr. Janez Bogataj. In pravi: »Nekako čutim dolžnost, da znanje, ki sem ga pridobil v življenju, prenašam na mlade. To znanje se veča, ko ga začnejo uporabljati še drugi in mu dodajo svoje, in tako gre naprej. Tako ravnanje je naša dolžnost: smo majhen narod in zato je vsako znanje pomembno za tistega, ki ga prejme, in za državo. Meni pa je prijetno za dušo, da dam znanje,« je rekel Jernej Zorko proti Ivanu Polajnarju, ki se je odzval skromno, češ, če je volja, se najde pot.

Ampak ob udarcih kladiv, šumenju plamena, zvokih iz jekla in rezkem oglašanju brusilnih strojev odkrivajo in utrjujejo ne samo poti do novih tehnoloških spoznanj, ampak tudi poti medčloveškega sodelovanja. »Še nekaj bi poudaril. Ivan je komunist, jaz pa sem kristjan, a se odlično razumeva. To je dokaz, da se da sodelovati,« je poudaril Zorko in s Polajnarjem sta se strinjala, da v družbi manjka sodelovanja. Polajnar se je potem še enkrat vrnil k nastanku in poteku delavnic. Na fakulteti je v nekem pogovoru z Zorkovim sinom Klemnom, takratnim študentom, vprašal, ali bi študenti lahko prišli praktično delat v kovačnico v Župečo vas. Klemen je vprašal očeta in ta je velikodušno sprejel visokošolce med svoja nakovala; tako je nastala prva in za njo še druge delavnice, tako da bo drugo leto že petnajsta, ta zanesljivo še bo.

»Brez pretiravanja lahko rečem, da je ta delavnica kot način povezave fakultetnega izobraževanja in vrhunskega strokovnega znanja gospoda Zorka, in to brez dodatnega obremenjevanja ministrstva za šolstvo, evropski unikum. Ampak lahko je še tolikšno strokovno znanje, tako sodelovanje ni mogoče brez človeške topline, širine in pripravljenosti za sodelovanje. Vse to tukaj je,« je rekel Polajnar, ki je svoj humani pogled na svet izrazil tudi v skulpturi, ki jo je ustvaril na tokratni delavnici. Zanjo je uporabil ostanke granate s Primorske. Imenoval jo je monštranca. »Na sredini sijoča. Ampak kontrast tega je tista pogubnost vsake eksplozije, ki jo simbolizirajo žarki, skovani iz žebljev. Predvsem želim izraziti protivojno sporočilo,« je z mislijo na letošnjo 101. obletnico začetka 1. svetovne vojne pojasnil nekdanji začasni artilerist Ivan Polajnar.

Članek je bil objavljen v 22. številki Dolenjskega lista, 4. junija 2015