##IMAGE-4071617##

Neusmiljeni virus COVID-19 , ki je jemal življenja in ustrahoval prebivalce azijskih držav, se je nezadržno širil po svetu. Nismo bili izjema in tako je dne 12. 3. 2020 bila v Sloveniji razglašena epidemija.

To je bilo za nas nekaj groznega, nepojmljivega, število obolelih se je vsak dan večalo in ostajati smo morali doma v karanteni. Še posebej je to veljalo za ranljive skupine, za starejše ljudi z različnimi boleznimi, onkološke bolnike in za vse z oslabljenim imunskim sistemom.

Ostajali smo doma med štirimi stenami, pričeli so se sprehodi od sobe do sobe, slaba volja na vsakem koraku, posledično prepiri s partnerjem in otroki, še pes je naveličano renčal. Edino veselje, da si stopil iz hiše je bilo nošenje smeti, pa še tu je nastopil prepir, kajti vsi smo hoteli ta opravek, ki nam prej nikdar ni bil všeč. Najrajši bi nosili vsako smet posebej. Še žrebanje smo uvedli. Pes se nam skriva v hiši v raznih kotičkih, z lajanjem nas opozarja, da ga ne tišči na vodo vsake pol ure, saj ima vendar zdrav mehur. Nastajal je besedni dvoboj oče – sin, kdo je na vrsti za sprehod psa.

Minevajo dnevi, naveličano gledamo televizijo in poslušamo sama strokovna razlaganja, kako se moramo pripraviti na najhujše, virus bo še dolgo med nami, še veliko žrtev bo, ogroženi smo vsi. Skratka prihaja apokalipsa. V trgovinah so police prazne, prodajalcem odpadajo noge od utrujenosti,

Nezaščiteni oziroma s pomanjkljivo zaščito niso kos množici, ki vdira v trgovine kakor stampedo. Skladišča se hitro praznijo, zapozneli kupci pobirajo še zadnje prezrte konzerve in izpod tako osovraženih zaščitnih mask je slišati seveda marsikaj krepkih. Trgovci pa veselo preštevajo novce in si manejo roke. Ranljive skupine ljudi vstajajo zgodaj in njihove oči so uprte v uro na zidu, bojijo se, da ne bi zamudili tisti čas, ko jim je sploh dovoljeno iti po nakupih.

14. 5. 2020 pa končno novica, preklicana je epidemija. Torej apokalipse ne bo, manjka samo še zvok fanfar, da se to objavi vesoljnemu svetu.

Zavladalo je vsesplošno veselje. Zaman kliče žena moža, da ga razveseli, češ na vrsti si, da odneseš smeti. Njega že zdavnaj ni več doma, s prijatelji na terasi lokala srka pivo, to sveto pijačo, in klepet se kar ne ustavi. Pelji psa na sprehod, besede, ki bi sina neznansko razveselile, tudi njega ni več. Pozabil je na vse, njegov svet so prijatelji in žoga na igrišču, ne pa pes.

Začudena žena in mati stoji v prazni hiši, ne ve kaj se dogaja. Ves čas epidemije je preživela v kuhinji in vso svojo umetnost izkazovala v hrani, da je zadovoljila in razveselila vse člane v hiši. Ni imela časa, da bi sledila obvestilom na televiziji, ni imela časa, da bi se posvetila svojemu izgledu.

S počasnim korakom se je napotila v kopalnico in v ogledalu videla zanemarjeno žensko. Le kje se je izgubila njena lepa frizura, kam je spravila obleko, ki ji tako lepo stoji, še mož jo je občudoval. Nekaj v njej se je naenkrat premaknilo. Konec čepenja v kuhinji, kdor je lačen naj si sam pripravi hrano. Uredila se je in v ogledalu videla spet osebo kot je bila prej in glej v lokalu so tudi njo čakale prijateljice ob tako željeni kavici, ki je mnogo boljša ko jo popiješ v družbi, kakor pa sam doma. Klepet se je pričel, ni mu bilo videti konca, saj epidemija je trajala veliko časa in novic se je nabralo kakor še nikdar prej.

Večer je, zaman sin in mož pričakujeta slastno večerjo, njune kuharice ni doma in zadovoljiti se bosta morala s preprostim obloženim kruhkom.

Tako se malo po malo življenje vrača, sicer je pustilo pečat v življenju, pa vendar veselje, apokalipse, ki so jo napovedovali sami strokovnjaki vendar ni bilo.

No ne vemo, kaj bo v prihodnosti, za nas je sedaj pomembna samo sedanjost, s prihodnostjo pa naj se ubadajo preroki.