I. Vidmar

I. Vidmar

Na novomeškem Glavnem trgu že nekaj dni več ne diši po pečenem kostanju. Akija Doličanina, ki je pred štirimi leti v jesenskem času začel peči kostanj, sta obiskala predstavnika finančne uprave (FURS) in zaprla stojnico. »Štiri leta sem pekel kostanj in popestril ponudbo Novega mesta. Imel sem zadovoljne kupce. Potem pa mi zaradi tega, ker za dve merici kostanja, ki staneta 5 evrov, nisem izročil računa, zaprejo stojnico,« je bil razočaran Aki in v isti sapi priznal, da ve, da ni bilo pri njem vse tako, kot veleva zakon, da ni imel ne davčne blagajne ne vezane knjige računov, je pa na željo ene gospe izdal račun iz paragonskega bloka.

»Sem brezposeln in sem si s tem pomagal, da lahko delam in si zaslužim za preživetje. Ne kradem ne ubijam, a bom kaznovan. To pomeni, da so mi vzeli kruh,« se je pridušal in dodal, da si je mislil nabaviti tudi blagajno in si urediti status, kot veleva zakon, a so ga prehiteli. Zdaj ima namreč prijavljeno le osebno dopolnilno delo za nabiranje in prodajo gozdnih sadežev in zelišč. »Ne vem, ali je za dober mesec dni ali dva, kolikor traja sezona peke kostanja, res smiselno, da bi odpiral s.p.? Očitno bi moral. Upal sem na blago kazen ali opomin, saj s prometom, ki sem ga ustvaril, res nisem obogatel. Z 280 evrov socialne pomoči je težko preživeti, samo podnajemniško stanovanje me stane 220 evrov,« je užaloščen pripovedoval Aki Doličanin, ki je letos dopolnil 62 let.

»A dokler sem živ, moram preživeti,« je nadaljeval. »Mali človek je bogastvo države. Če bo mali človek bogat, bo bogata tudi država,« je še menil in dodal, da se bo na odločbo najverjetneje pritožil.

Članek je bil objavljen v 46. številki Dolenjskega lista z dne, 17. november 2017.