Vrli dacarji so mi poslali pred dnevi ljubeznivo priporočeno in zaupno pisemce, s katerim so mi sporočili, da mi bodo ponovno izračunali odmero dohodnine za leto 2006. Dokopali so se namreč do novih odkritij, ki dokazujejo, da v že lani doplačani odmeri ni bil upoštevan znesek nekega mojega honorarja v višini nekaj sto tolarjev. Po začetnem stresu, ki ga opazim pri sebi vselej, kadar se spravi nadme vsemogočna oblast, sem postajal počasi vesel in zadovoljen, da živim v urejeni državi. V državi, kjer se ve, kaj pripada komu: državi, kar je njenega, in bogu, kar je njegovega. In državi je treba plačevati davke. Utaja le teh je posvetni smrtni greh.

Kmalu pa me je pričel preplavljati dvom, da davkarija v raju pod Alpami le ne opravlja tako dobro svojega dela, kot je to videti na prvi pogled. Da lovi ribice, kakršna sem jaz, velike ribe pa mirno plavajo v motnih dacarskih vodah. Davkarji imajo boljše  podatke o mojih dohodkih, kot jih premorem sam, kajti ves drobiž prejmem na svoj račun, ki je tako tajen, kot je tajnost to, da sta kvadrata nad obema katetama enaka kvadratu nad hipotenuzo.

Velikih utajevalcev davkov se dacarji ne lotijo, ker bi jih bilo treba najprej odkriti, poleg tega pa so verjetno že tako premožni in vpeti v politiko, da bi bilo drezati vanje in v njihovo denarno kraljestvo enako nevarno opravilo, kot postaviti golo rit nekaj centimetrov stran od sršenjega gnezda. Najenostavneje je udariti po siromaku, kajti reveži imajo večinoma krščansko vzgojo in nastavijo drugo lice, ko je priletela klofuta po prvem.

Preberite še ...

Trajnost

Hranilnik energije: dodaten strošek ali ključ do energetske svobode?

No, če smo že pri tem, sem pravzaprav hvaležen, da nisem bogat in da to tudi nikoli ne bom. Saj veste: kdor ne obogati do štiridesetega leta, tudi po tem ne bo. Brez kakršnega koli truda se bom tako izognil novemu smrtnemu grehu: pretiranemu bogatenju. Zaradi njega se mi ne bo treba cvreti v peklu ali čakati v čakalnici vic.

Bo pa kazen peklenskih muk, tako zagotavljajo predlagatelji novega smrtnega greha, gotovo doletela bogataše, ki jih tudi v Sloveniji ne manjka, in bi za vse res težko rekli, da so se dokopali do bajnega bogastva z delom. Prej s prodajo orožja, državne lastnine ali z nakupom ali s prodajo nekdaj delavskih tovarn. Pa na obrazih bogatašev zavoljo grožnje s peklom ni opaziti kakšne posebne zaskrbljenosti, saj se zavedajo, da se da na tem ljubem svetu kupiti z denarjem prav vse. Kupiti ali odkupiti. Celo smrtni greh, kot je pretirano bogatenja, vam bo odpuščen, če boste dali del svojega bogastva tistemu, ki vam grozi s smrtnim grehom. Denar odpira vsa vrata: dacarska, zaporniška, sodniška, vrata ordinacij, carin, policijskih postaj, pa ni hudič, da ne bi odprl tudi nebeških vrat. Zapori, pekel, prepovedi, zapovedi so za reveže, verjemite, za bogataše so rezervirani pozlačeni troni na tem in na onem svetu. Vse drugo je eno samo veliko sprenevedanje, ki bi moralo prej ali slej postati povsem nov in zavezujoči smrtni greh. Tako za leve kot za desne. Tako za rdeče kot za črne.