Prvega maja me bo, kot že vrsto let, zbudila budnica. Dekleta in fantje bodo korakali po cestah in ulicah mojega kraja ter igrali revolucionarne in delavske pesmi. V mislih bom ponovil dogodke, ki so pripeljali do praznovanja prvega maja, ki ga pri nas obeležujemo s prižiganjem kresov in nošenjem rdečih nageljnov.

Največja pridobitev delavskih demonstracij v Chikagu je bila izborjena pravica do osemurnega delavnika. Na ta dan se bom spomnil številnih prvomajskih izletov, proslav in govorov. Morebiti se mi bo celo stožilo po nekih minulih časih, a tega ne bom obešal na veliki zvon, kajti nočem doživeti, da bi začel kdo pljuvati po njih. Mi dokazovati, da smo živeli za železno zaveso, brez najmanjših pravic, zatirani, izkoriščani, da smo bili talci in sužnji nekega totalitarnega sistema, na čelu katerega je sedel diktator, babjek in morilec. Pa smo imeli vsi službe. Pa smo gradili socialna stanovanja. Pa smo hodili počivat v delavske domove ob morje.  Pa smo imeli vsi, če smo le želeli študirati, štipendije. Pa ugodne kredite za zidavo hiš...

Še veliko bo prvih majev.

Pa se vprašam, nepopravljivi nostalgik, po čem si jih bodo spomnili fantiči in dekliči, ko bodo pomislili nanje čez deset, dvajset let?

Po odpuščanjih z delovnih mest? Mogoče.

Po dvajset odstotnem odtrgovanju od  plač, ker nas je doletela recesija? Po tem, da o lastnem stanovanju lahko le sanjajo? Po tem, da lahko rečejo, kar jim pride na pamet, a ne rečejo, ker vedo, da bodo še hitreje pristali na cesti, če se bodo pri delodajalcu potegnili zase? Po tem, da morajo delati, če se tako zazdi lastniku tovarne, tudi po dvanajst in več ur dnevno? Po tem, da niso prejeli plače tudi po tri mesece, medtem pa se je njihov šef veselo vozil naokoli z avtomobilom, vrednim dvesto, tristo tisoč evrov? Po tem, da so lahko šli lulat le enkrat med šihtom? Po tem, da so morala dekleta in žene podpisovati izjave, da niso noseče, da ne bodo noseče? Po tem, da so delali v neogrevanih proizvodnih prostorih? Ali morda po tem, da si niso upali niti pisniti o svojih pravicah? Vsekakor se bodo spomnili tudi na stavek, ki je zamenjal parolo - delu čast in oblast.

''Če ti ni kaj prav, tam so vrata.''

Ja, še bo veliko prvih majev. Še bo veliko budnic. Toda, če bo šlo z delavskimi pravicami tako naprej, bolj rečeno, nazaj, bodo godbeniki igrali namesto delavskih in revolucionarnih pesmi totenmarše. Praznovanja pa se bodo spremenila v pogrebe, na katerih bodo pokopali vse tisto, kar je bilo izborjeno v Chikagu davnega 1886. leta.