Ah, eh, gospodarska kriza. Padla je z neba in nas nič hudega sluteče presenetila med načrtovanjem najzabavnejšega od mesecev - decembra. Namesto bližajočega se rajanja same resne teme, opozorila in žuganje pred nerazsodnim ravnanjem vlagateljev, bank, držav in vodstva kombinata.

Je res tako hudo? Kakor v vsaki krizi - kakor za koga. Nekateri vidijo v vsem skupaj resno grožnjo za lastno materialno varnost in najverjetneje imajo prav. Kot v vsaki krizi, pa naj bo vojna ali pomanjkanje pralnega praška, bodo najbolj trpeli tisti, ki so za krizo najmanj krivi - delavci z najnižjimi dohodki, na menda najbolj pogrešljivih delovnih mestih, mlade družine... A ni moj namen razširjati neke socialne panike in kazati s prstom na izkrivljenost kapitalizma. Nasprotno. Krizo poglejmo kot na vsak drug pojav v človeški družbi - dogajanje, ki je del širšega in daljšega družbenega procesa. Caveat lector - bralec pazi - nisem ekonomist in še manj borzni posrednik in se mogoče zaradi tega počutim še dodatno neobremenjenega... kaj mi pa kdo more, če ustrelim kozla? Nič manjši ne bo kot evidentirane napake raznih šefov centralnih in investicijskih bank.

OK, kot vse pride in gre, kot vse v naravi niha gor in dol, se vse spreminja, rojeva in umira, tako nekako nihajo tudi ekonomski cikli, to je jasno. Kar ni tako zelo jasno, a se pričenja svitati, je pogled, da sedanja kriza ni plod izkrivljenih umov, ampak naravna pot življenja. Poglejmo, pred meseci sem načrtoval nakup novega televizorja (nepoučeni bralec, preglej prosim moje prvo gostujoče mnenje), vendar je ob splošnih alarmih takšno razsipavanje denarja za takšen luksuz nemudoma padlo z dnevnega reda. Kar mi je dalo misliti, saj sem samo in le zaradi nekakšnega pritiska, da se moram obnašati bolj racionalno, zavrgel čisto ... luksuzen nakup. Torej sem se obnašal bolj racionalno! V krizi se ljudje začnemo obnašati racionalno in prenehamo z marsikatero neumnostjo, za katero je bil prej čas in denar. Pa s tem ne mislim, da bi morali živeti asketsko ob vodi in rižu, le zdi se mi, da je sodobna potrošniška družba vse hlepenje po dobrinah in užitku pripeljala do roba razumnega. Kriza je čas treznjenja, razmisleka, počitka pred naslednjo etapo maratonskega teka. Kot zima, ko narava potrebuje čas, da se vse skupaj malce umiri, da lahko na pomlad najdemo vsakič znova užitek v tem ali onem, kar ponudi brsteča narava. Celo leto marjetic, zaljubljenosti in svežih jagod? Pekel po letu ali dveh... Podobno kot kamion čokoladne torte... sliši se lepo, vendar ljudje rabimo stalne spremembe.

Pred dnevi mi je sogovornik iz nekega slovenskega podjetja navrgel: »Ah, recesija... raje priznajmo, da smo prej z malo dela naredili veliko denarja, sedaj se bo pa pač potrebno potruditi za vsak evro. To je vse.« Točno. Kriza je vedno bila test najmočnejših in najbolj sposobnih. Kriza je v družbi vedno pokazala, kakšen odnos ima ta do tistih, ki so najšibkejši in najbolj potrebni pomoči. Kriza je čas, ko družba stopi skupaj. Opazujte v tem času ljudi okoli sebe in o njih boste izvedeli več kot kadarkoli prej.

Smešno pa se mi zdi, da v opazovanju tečajev delnic in raznih finančnih kazalnikov nekateri pričakujejo odgovore, kdaj bo tega heca konec. Menda ne bo zdravilo za bolezen isto kot bakterija, ki je bolezen povzročila? Pohlep po hitrih dobičkih je krizo sprožil in taisti naj jo pozdravi? Ne verjamem. Raje verjamem, da je kriza priložnost, da razmislimo o majhnem začetku novega sveta, kjer ima vrednost znanje, kjer je bencin stvar preteklosti, kjer podjetja s svojimi delavci načrtujejo uravnoteženo prihodnost zanje, lastnike in okolje. Kjer je dobiček eden od pomembnih ciljev, a nikoli tisti, za katerega je dovoljeno vse. Kot smo videli sami, tudi dolga roka trga takšnega pohlepa ne more zadrževati, ali ga bodo državne intervencije, pa bomo še videli.

Vse se vrti in obrača. Slej ko prej se bo tudi sedanja težava izkazala za stvar preteklosti. Bojim se le, da se bomo iz vsega skupaj spet bolj malo naučili in ob prvem znaku ogrevanja gospodarstva leteli v štacuno... po čisto nove »ta tenke« televizorje.