V vojni, ki divja v Sloveniji proti tajkunom, sem se spomnil nekdanjih roparjev. Saj veste: vsak sistem ima svoje lopove. Navadno so to ljudje, ki so pri koritu, in priložnost naredi tatu. Oblastniki prejšnje družbene ureditve so kradli. Kdor je bil višje na družbeni lestvici, več je imel priložnosti, da si je nezakonito prisvajal družbeno lastnino. Da je kradel delavcem. Poglejmo nekaj primerov.

Sekretar v podjetju, kjer sem združeval delo in sredstva, je okradel neposredne proizvajalce za tri kamione peska. Ko so namreč dograjevali tovarno, je ukazal šoferju, naj pesek, namesto da bi ga stresel v temelje novega obrata, zapelje na njegovo parcelo, kjer je pričel zidati topli domek za svojo družino. Pa so ga zasačili. Izgubil je dobro in ležerno službo in še danes kažejo ljudje za njim s prstom ter ga zmerjajo s »peskarjem«.

Bilo je še več takšnih  goljufivih in tatinskih prestopkov. Na primer: ženi občinskega sekretarja Socialistične zveze delovnega ljudstva je tovarniška frizerka brezplačno pobarvala že malce sive lase ter jo zastonj počesala za sindikalni izlet na Plitvička jezera. In afera je bila rojena. Sekretarja so obravnavali na več sestankih ter ga nazadnje vrgli s fotelja. Revež je končal politično kariero, ki je pravzaprav še niti dobro ni pričel. Osramočen se je zatekel v samoto in po nekaj mesecih so ga našli na dnu vaškega vodnjaka, kjer ga je nehala peči vest. Tako je bilo rečeno na pokopališču nad odprto krsto.

Pri naštevanju hajdukov iz preživetega in na smetišče zgodovine vrženega gnilega sistema ne smem pozabiti omeniti direktorja Hitrotkala. Mož je dal v račun za poslovno kosilo vnesti tudi znesek za cigarete Marlboro, česar ne bi smel storiti, kajti po tovarniškem pravilniku se je na račun delavskega razreda lahko poslovno jedlo in pilo, ne pa tudi kadilo. Na delavskem svetu so direktorja resno opozorili na nezaslišano goljufanje in malo je manjkalo, da ni dobil čevlja. Menda ga je zadnji trenutek rešil nek vplivnež iz Ljubljane, ki je z dolgim pismom poudaril njegovo veliko vlogo pri osvobajanju domovine izpod nacističnega jarma.

Če danes pogledate, kaj imajo ti socialistični grabeži od svojega petdesetletnega prisvajanja delavske imovine, boste brž ugotovili, da v primerjavi z novodobnimi tajkuni, ki so obogateli prej kot v desetih letih, bore malo. Človek, ki je županoval tri mandate in je bil v edini zveličavni partiji najbolj rdeč, ima na primer na pol razpadajočo hišo, deset let staro petko, parkinsonovo in sladkorno bolezen ter zlato žilo, ki je po zagotovilih dohtarjev posledica dolgotrajnega sedenja na najrazličnejših sestankih. Njegov tridesetletni novodobni turbokapitalist se šopiri v veliki, gradu podobni hiši, poleti se fijaka po modrem morju z jahto, vredno tri milijone evrov, vozi mercedes, v skladih, bankah, zlatu, umetniških slikah in še kje pa ima naloženih več sto tisoč evrov. Do vsega tega je prišel na povsem legalen način in z blagoslovom države. Bil je ob pravem času na pravem mestu, zato mu gre vsa čast in z njo oblast.

Prej se je kradlo, prisvajalo ali odtujevalo družbeno lastnino, v sodobnejšem času pa se privatizira, kapitalizira, dokapitalizira, prevzema, kupuje, nakupuje, predvsem pa nateguje.

In če smo že pri denarju, morda samo še to.

Ko smo živeli za železno zaveso, je bilo dovoljeno razmerje med najnižjo in najvišje plačo 1 : 5.

Nekaj tisoč Slovencev dandanašnji prejema manj kot pesto evrov mesečne plače. Slovenski naftni mogotec, slovenski šejk torej, pa pospravi mesečno v svojo malho 38. 000 evrov. Kar sami si izračunajte razmerje med plačama. Meni se preračunavanje, oprostite, malce upira.

P. S. Da ne bi zavajal slovenske javnosti, naj povem, da gre pri obeh navedenih zneskih za bruto in ne neto znesek.