Arhiv NTRC

Na zunaj izgleda, kot da je tovarna zaprta. Nikjer nikogar, na parkirišču je le malo avtomobilov. Vendar v Tehnosu, enem najbolj uspešnih podjetij v regiji, ki je z lastno blagovno znamko mulčerjev in drugih kmetijskih strojev uveljavljeno ime na mednarodnem trgu, delajo »na polno«. Odkar je bila razglašena pandemija, proizvodnje niso ustavili niti za en dan. »Nekje sem prebral, da smo mi, ki ves čas delamo, koronapodjetniki. Da nam ni mar za zaposlene in da nas žene samo dobiček. A je to, vsaj v našem podjetju, zelo daleč od resnice. Odločitev o tem, ali bomo delali ali ne, sva s soprogo Vero sprejela v soglasju z vsemi zaposlenimi,« poudarja Anton Kisovar, ustanovitelj in direktor Tehnosa.

Dnevi pred 16. marcem, ko se je bilo treba odločiti, ali bodo delali ali ne, so bili zelo stresni, pravi Anton Kisovar. »Spremljali smo informacije o tem, kaj se dogaja pri nas in po svetu, nenehno smo si merili telesno temperaturo, sam sem si jo nekaj časa meril kar trikrat na dan. Vsake tri dni, nato še bolj pogosto, smo imeli sestanke, na katerih smo tehtali, kaj narediti. Bili smo pripravljeni, da bomo zaprli tovarno, ampak smo si potem zadali nalogo, da bomo tudi v teh časih poskušali zadržati kupce in jim dobavili, kar potrebujejo. Veliko smo se pogovarjali z zaposlenimi. Eden od njih je doma iz Šmarja, zato smo mu rekli, naj ostane doma. Osem dni kasneje se je izkazalo, da je okužen s koronavirusom. Ampak v podjetju ni okužil nikogar. Imeli smo torej kar nekaj sreče.«

Kakšni so bili prvi dnevi, ko se je gospodarstvo začelo ustavljati in je bilo med ljudmi vedno več strahu in negotovosti?

Vem, da je bilo veliko osebnih stisk. Vodje proizvodnje sem opozoril, naj bodo pozorni na telefonska sporočila zaposlenih. Če bi kdo od njih zbolel, bi tovarno takoj zaprli. V ponedeljek, 16. marca, smo ukinili garderobe in zaposlenim za shranjevanje oblačil razdelili plastične zaboje. Ukinili smo tudi toplo malico in zdaj že ves čas jemo samo sendviče, tako da jih imam že pošteno čez glavo. Ne mene ne sodelavcev ne moti maska, ampak tople malice si pa res že vsi želimo (smeh). Sodelavce smo vsaka dva ali tri dni obveščali, na kaj morajo paziti v službi in doma, poudarjali smo, da niso sami in da jim bodo pomagali, če potrebujejo pomoč. Zaščitne maske in razkužila, ki jih takrat v trgovinah ni bilo mogoče kupiti, smo jim dali tudi za domov. Vse to lahko dobijo tudi zdaj, če potrebujejo.

Ste kaj zaposlenih poslali domov na čakanje?

Samo štirje iz programa nekovin so bili nekaj dni doma. Če bi kdo iz tega programa zbolel, smo želeli imeti rezervno ekipo, ki ni bila v stiku z okuženimi. Doma torej niso bili zato, ker ne bi imeli dela.

Imate ves čas dovolj naročil?

Ne, a jih nenehno iščemo. Naša prodajna služba je že ves čas zelo dejavna, še bolj kot običajno. Prve dni smo zelo hiteli z delom, s kupci smo se dogovorili za predčasne dobave, če bi se morda kaj zgodilo in nekaj časa ne bi mogli delati. Ko smo pripravljali načrt, smo vedeli, da bo takrat, ko bo krize konec, manjkalo denarja. Že zdaj ga je malo, saj že sedem tednov delamo v izrednih razmerah. Prvo, kar v takšnih razmerah naredijo menedžerji, je, da ustavijo dobave, ki niso nujne, in si s s tem zagotovijo prosti denarni tok za plače in ostalo. Pomeni, da lahko njihovi komercialisti nabavijo samo tisto, kar je dogovorjeno. Iz izkušenj pa vemo, če ni zaloge, tudi prodaje ni. Delu kupcev smo ponudili daljše plačilne roke, nekatere izdelke smo dali v konsignacijsko prodajo.S tem smo si sicer naredili več dela, a smo hkrati zagotovili, da so naši izdelki pri kupcih in da nam jih bodo prej ali slej plačali.

Ste nova naročila dobili od svojih siceršnjih kupcev ali ste iskali nove?

Ne, obračali smo se na svoje znane kupce. Klicali smo jih, jim pisali ter jih spraševali, kako so. Se bojujejo in kljubujejo? Sporočali smo jim, da še delamo in naj nam povedo, če kaj potrebujejo. Na takšne naše enostavne besede in stavke se jih je odzvalo kar nekaj. Smo pa, kot kaže, v tej krizi dobili tudi novega kupca. Ravno zdaj sem na hitro pregledal pošto in videl, da je prišlo povpraševanje nekega podjetja iz Skandinavije.

Imate zdaj toliko naročil, da lahko proizvodnja normalno dela?

Naročil, ki smo jih načrtovali v začetku leta, je manj za 25 do 30 odstotkov. Ampak zaradi pridobljenih novih poslov nam proizvodnje ni treba zmanjševati.

Vendar je epidemija koronavirusa najbrž marsikaj spremenila. Kakšen padec prodaje pričakujete do konca leta?

Seveda smo morali narediti rebalans. Črtali smo vse nepotrebne naložbe, glavne bomo zaradi potreb proizvodnje morali dokončati. Z dodatnimi naročili, ki smo jih pridobili, ko se je začela kriza, in s katerimi smo nadomestili velik del izpada, ob koncu leta naša prodaja ne bo veliko slabša od lanske. Pričakujem, da bo nižja za največ pet odstotkov.

To pomeni, da kriza vašega podjetja ne bo zelo prizadela.

V tem prvem delu res ne. Za naprej pa bo zelo pomembno, da svojih kupcev nismo pustili samih. Njihova naročila smo izpolnili skoraj v celoti, šli smo jim na roke še bolj kot običajno. V marcu smo celo imeli eno delovno soboto.

Kaj pričakujete v prihodnjih mesecih?

Zagotovo nas čakajo velike finančne težave. Plačilni roki se podaljšujejo, ob tem je nemogoče vedeti, katera podjetja bodo preživela in katera ne. Lahko se zgodi, da kakšnih strojev, ki smo jih že dobavili, ne bomo dobili nikoli plačanih ali pa bodo podjetja denar, ki bi ga sicer morala nameniti nam, uporabila za kaj drugega.

Imate morda kakšne težave z dobavo surovin ali pri pošiljanju strojev svojim kupcem?

Težave imamo z italijanskimi dobavitelji, z nemškimi in avstrijskimi težav ni. Na srečo imamo dovolj zalog, tako da lahko proizvodnja dela nemoteno. Pri odpremi strojev je zanimivo, da z Irsko ali Združenim kraljestvom, s Francijo in celo z Moldavijo ni težav, so pa kar nekaj časa bile s Srbijo, ki se je zelo zaprla. Na srečo je Evropa razumela, da transportnih poti ne sme zapreti. Če bi se to zgodilo, bi bila polomija. Če bi se namreč ustavil transport, bi se ustavila tudi podjetja. Skupaj z nami. Moram pohvaliti prevoznike, ki so res dobro organizirani in z njimi nimamo prav nobenih težav.

Kako ocenjujete prvi, drugi in napovedani tretji paket vladnih ukrepov za pomoč gospodarstvu?

Že pred sprejemom prvega paketa sem se spraševal, ali bo denar res pravično razdeljen. Zdaj vidim, da ne bo. Denar bodo dobili vsi, ki so vplačali v državno blagajno, in tudi tisti, ki tega niso počeli. Ko se deli pomoč, znajo vsi glasno opozarjati, kaj vse rabijo, ko je treba povedati, kaj so naredili sami, so tiho. Menim, da veliko podjetjem ne bi bilo treba zapreti vrat. Ta podjetja zdaj slonijo na državni pomoči, ki jo bo nekoč treba vrniti. Kdo bo vrnil teh pet ali šest milijard evrov? Mi, ki ustvarjamo. Vse bo slonelo na gospodarstvu. In kaj bo od te pomoči imelo naše podjetje? Upam si trditi, da nič. Res je, da so nas oprostili plačila prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, vendar je ta denar šel kot krizni dodatek zaposlenim. Pri tem moram povedati, da je podjetje zaposlenim izplačalo še posebno nagrado.

Kolikšne nagrade ste jim dali?

Tega ne morem povedati, ker sem tudi zaposlenim v obvestilu napisal, naj o tem ne govorijo okrog. Za dodatno nagrado sem se odločil, ko sem poslušal, koliko problemov imajo drugod. Pri nas ni bilo in še vedno ni nobenih težav. Res je, da je bilo na začetku med zaposlenimi kar nekaj napetosti, ampak negativno nastrojen ni bil nihče. Čeprav v maskah smo ob jutranjih srečanjih, ko si izmenjamo novice in tudi kakšno čveko, še naprej dobre volje.

Zaščitne maske in obvezne razdalje pri delu torej niso vplivale na ljudi, na njihovo produktivnost?

Ne, še bolj smo se zbližali. Res je, da je proizvodnja pri nas na srečo večinoma takšna, da na manjšem prostoru ni veliko ljudi. Tam, kjer zapovedanih razmakov ni bilo mogoče zagotoviti, smo predlagali dve izmeni, a se zaposleni s tem niso strinjali. Obljubili so, da bodo zelo pazili na stike, zato smo jim ugodili. Pač zdaj bolj pogosto menjujejo maske.

Proizvodnja v vašem podjetju je že v veliki meri avtomatizirana in robotizirana. Pričakujete, da se bodo po krizi podjetja bolj pospešeno lotila posodobitev in bodo hitreje uvajala robote?

Ne, samo zaradi virusa se to ne bo zgodilo. Avtomatizacija in robotizacija morata namreč biti nenehno na »jedilniku« podjetij. Kitajcem, ki so na primeru mask pokazali, kako lahko »lupijo« celo Evropo, se bomo lahko uprli samo s popolno avtomatizacijo proizvodnje. Ko se bo podjetjem povrnil vložek v nove stroje, kitajska poceni delovna sila ne bo več pomembna.

Tehnos več kot 90 odstotkov prihodkov ustvari z izvozom, s svojo kmetijsko mehanizacijo je prisoten na štirih celinah. Razmišljate morda, da bi se takrat, ko bodo razmere postale spet normalne, bolj usmerili na bližnje države?

Res je domači trg najboljši, ker je najbližji, ampak Slovenija je žal zelo majhna. Zato nujno potrebujemo tudi druge trge. Pri tem mislim predvsem na Evropo. Izvažamo tudi na druge celine, ampak tega je zelo malo. Za večje prodore niti nimamo dovolj časa, zato so tudi rezultati bolj skromni. Sicer pa menim, da v prihodnje ne bo nič manj globalizacije. Morda bo kakšno podjetje za krajši čas ustavilo svojo širitev, potem bo spet vse po starem. Veste, ljudje zelo hitro, lahko bi rekel prehitro pozabimo na čas, ko nam je bilo hudo. Bo pa v prihodnjih mesecih vsekakor zelo pomembno, kako se podjetja v času krize obnašajo do svojih kupcev. So zaprla svoja vrata, so se oglašala na telefonske klice? Tisti, s katerimi posluješ, morajo namreč vedeti, da si partner, ki je vedno dosegljiv in na katerega lahko računajo v vsaki situaciji.

Poleg kmetijskih strojev je pomemben del proizvodnje Tehnosa tudi izdelovanje komponent za industrijo gospodinjskih aparatov ter za letalsko in avtomobilsko industrijo. Vas je morda strah, da se bodo težave v teh dejavnostih še poglabljale?

Pričakujem, da se bo letalska industrija v prihodnjih mesecih popolnoma ustavila. Avtomobilski proizvajalci izvajajo še stare projekte, novih ni veliko. Za industrijo bele tehnike delamo bolj malo in bojim se, da zaradi Gorenja tudi teh poslov kmalu ne bo več. Žal. Ko že govorim o Gorenju – v primeru tega podjetja se zelo vidi razlika med domačim in tujim lastnikom. Domači lastnik ne bi tako hitro vrgel puške v koruzo. Tujemu tega očitno ni težko narediti, kar še zlasti velja za velike korporacije. Treba bi bilo pogledati statistiko, koliko zasebnih podjetij je delalo in poskušalo zdržati, koliko korporacij pa je zaprlo vrata svojih družb.

Koliko časa bo po vaši oceni trajalo, da bodo razmere v gospodarstvu spet normalne?

Če bo večina podjetij v Evropi zdaj spet začela delati, morda v treh mesecih. Seveda to ne velja za turizem, ki se še dolgo ne bo mogel pobrati. Vendar iz avtomobilskih podjetij, s katerimi sodelujemo, prihajajo napovedi, da lahko zaradi sproščanja ukrepov že avgusta ali septembra pričakujemo drugi val okužb. Če se bo avtomobilska industrija še enkrat ustavila za nekaj mesecev, ne vem, kako se bo lahko spet postavila na noge. Izgube bodo tolikšne, da jih ne bo mogoče pokriti. Upajmo, da se kaj takšnega ne bo zgodilo.

Podjetje imate že več kot trideset let. Če sedanje razmere primerjate s krizo v letih 2008 in 2009, bodo gospodarske posledice tokrat hujše?

Naše podjetje krize pred dvanajstimi leti ni občutilo, saj smo se še pravi čas preusmerili na trge, kjer smo lahko prodajali. Tudi zdaj krize nimamo in je tudi ne bomo imeli, če se ne bo kaj bistveno spremenilo. Borili se bomo še naprej in poskušali zdržati. Je pa vsekakor sedanja kriza vsaj trikrat večja in težja, kot je bila leta 2009. Takrat so največjo izgubo imeli banke in finančna podjetja, zdaj bo največ škode v gospodarstvu. Najbolj zaskrbljujoče je, da je po svetu vedno več ljudi, ki nimajo denarja za nakup hrane.

Pričakujete tudi v Sloveniji val odpuščanj in stečajev?

Če se bo spet ustavila avtomobilska industrija, se temu ne bomo mogli izogniti, saj je slovensko gospodarstvo zelo vezano nanjo. Enako velja tudi za celjsko regijo, kjer je kar nekaj velikih podjetij odvisnih od te proizvodnje, za avtomobilske tovarne dela tudi veliko manjših podjetij.

Je kriza priložnost za spremembe? Bi lahko slovensko gospodarstvo zaradi svoje prilagodljivosti razširilo krog kupcev in trgov?

Slovenci smo zelo delavni in tudi zelo prilagodljivi. Zato bomo na trgu znali najti luknje tam, kjer drugim ne bo uspelo. Veliko dobrih podjetij je, ki razmišljajo enako kot mi, da z dobro in s pridno ekipo lahko narediš vse. Samo vztrajen moraš biti.

Vaše podjetje je poleg tega, da se ukvarja z izdelovanjem strojev in je pomemben partner mnogim multinacionalkam s področja bele tehnike ter avtomobilske in letalske industrije, predlani svojo dejavnost razširilo še na borzno trgovanje z žiti. Takšna razvejanost se je najbrž v teh kriznih časih pokazala kot dobra.

Res je, to, da delujemo na treh področjih, nam zelo pomaga. Če v enem programu ni dovolj dela, okrepimo drugega. To je za večjo socialno varnost zaposlenih zelo pomembno. Žita, na primer, prodajamo normalno ves čas. Lani jeseni smo napolnili skladišča, zdaj prodajamo. Tudi s kooperacijo za avtomobilsko industrijo zaenkrat ni večjih težav, kar velja tudi za proizvodnjo kmetijskih strojev, ki je še vedno naša najpomembnejša dejavnost. Res pa je, kar sem že omenil, da je bilo letos veliko naročil odpovedanih. Tudi za angleško kraljico. Naš partner v Veliki Britaniji je za eno od njenih farm naročil sistem več strojev oziroma kar 9-metrski mulčer. Zdaj je to naročilo na čakanju do prihodnjega leta. Očitno tudi kraljica varčuje.

Kaj se boste osebno naučili iz te krize, s kakšnimi novimi spoznanji boste izšli iz nje?

Že ves čas vem, da v podjetju potrebujemo drug drugega, ampak zdaj se tega zavedam še bolj. Samo skupaj lahko premagamo tudi takšne krize, kot je sedanja, če bi bili vsak na svojem tiru, ne bi dolgo zdržali. Nihče od vodstva vse te tedne niti pomislil ni, da ne bi prihajal v službo. Ali smo vsi ali ni nikogar. Za prvomajske praznike smo načrtovali, da bi imeli kolektivni dopust, a so se zaposleni odločili, da bodo raje delali in bodo šli na dopust takrat, ko ne bo več treba biti doma.

Znani ste po tem, da na poslovnih poteh preživite skoraj polovico leta, v tujini ste pogosto tudi ob sobotah in nedeljah. Kako prenašate omejitev gibanja in ukinitev poslovnih poti?

Tako lepo kot zdaj mi še ni bilo v življenju. Delam samo do petih, ko prideva domov, z ženo nekaj pojeva in nato peljeva psa na sprehod. Tega prej nikoli nisem počel. Avtomobila in službenih poti sploh ne pogrešam.

JANJA INTIHAR

Foto: SHERPA