S prvim aprilom je v Sloveniji začela veljati nova dajatev za odjavljena vozila, in sicer jo morajo po določilih zakona o dajatvah za motorna vozila plačati vsi lastniki vozil, ki so odjavljena od 1. aprila 2018. Obveznost plačila nastane prvič po preteku enega leta od odjave vozila in nato vsako leto na datum odjave vozila. Dajatev bo treba plačevati deset let od zadnje odjave vozila. Če bi lastnik odjavljenega vozila lastništvo prenesel na drugo osebo, bo ta postala zavezanec za plačilo dajatve. Izjem ali oprostitev plačila zakon ne pozna, lastniki odjavljenih vozil se mu lahko ognejo samo, če vozilo znova registrirajo ali ga dajo v razgradnjo v skladu s predpisi o varstvu okolja. Dajatev se po novem plačuje za odjavljena osebna vozila, tovorna vozila za prevoz blaga z največjo maso do 3,5 tone in trikolesne mopede. Tu pa se za marsikoga pojavi težava, saj družbe, ki se ukvarjajo z razgradnjo vozil, brezplačno razgradijo samo odjavljena vozila v celoti, taka vozila tudi brezplačno odpeljejo. Če pa vozilu manjka kak del, morajo lastniki vozil pri razgradnji to doplačati. Tako bodo morali pri razgradnji vozila brez bistvenih sestavnih delov doplačati 45 evrov za manjkajoči motor, 30 evrov za manjkajoči katalizator in tako naprej. »S tem ljudem preprečujejo, da bi ohranili nekaj avtomobilskih delov, ki jih potrebujejo. Sam imam recimo doma poleg vozila, ki ga uporabljam, še eno enako odjavljeno vozilo, ki ga uporabljam za rezervne dele. Konec koncev tudi ne vem, zakaj ne bi smel prodati še kakšnega delujočega avtomobilskega dela. Spletne trgovine so polne tovrstnih ponudb,« se sprašuje eden od lastnikov odjavljenega vozila iz Pomurja, ki ne želi biti imenovan.

Z nepopolnim vozilom ne izpolnijo kvote

Direktor družbe Saubermacher Slovenija Rudolf Horvat pojasnjuje, da je takšno ravnanje v skladu z uredbo, ki ureja to področje, ta pravi, da se mora v razgradnjo izročiti celotno vozilo. »Taka je tudi dejanska zaveza iz dogovora med koncesionarji in avtomobilskimi proizvajalci.« Tem morajo družbe, ki se ukvarjajo z razgradnjo, sporočati tudi modele in serijske številke razgrajenih vozil. Prav tako gre za vprašanje stroškovne narave, pojasnjuje Horvat. Kot pravi, so bili že primeri, da so v razgradnjo pripeljali samo školjko vozila, ki je bila polna smeti, brez podvozja ali motorja. »Razgradnja in vsi stroški, povezani z njo, se krijejo iz izplena od razgrajenega vozila, prihodek prinašajo predvsem koristne surovine. Če recimo celoten avtomobil tehta tono, od katere je treba reciklirati 900 kilogramov. Če dobimo v razgradnjo samo školjko, ki tehta 190 kilogramov, s tem ne izpolnimo zahtevane kvote za recikliranje.« Po besedah Horvata gre tudi za ekološko vprašanje, saj morajo pri razgradnji avtomobilov odstraniti nevarne snovi, olja in eksplozivne elemente: »Ti sicer končajo drugod.« Kot še pove Horvat, se je zaradi uvedbe dajatve število vozil za razgradnjo povečalo tudi za 80 odstotkov glede na pretekla obdobja. Pri tem opozarja: »Lani je v Sloveniji šlo v razgradnjo 6000 avtomobilov, medtem ko jih v državi vsako leto odjavijo od 30 do 40 tisoč. Treba se je vprašati, kaj se zgodi s preostalimi vozili.« Nam najbližji center za razgradnjo vozil je v Lenartu, upravlja ga Saubermacher Slovenija kot koncesionar, se pa z razgradnjo vozil ukvarjajo tudi druga za to usposobljena podjetja, prav tako to dejavnost izvajajo na nekaterih odpadih, ki imajo dovoljenje za razgradnjo.

Nataša Juhnov

Dajatev problematična tudi za lastnike starodobnikov

Dajatev za odjavljena vozila se sicer ne plačuje za odjavljena vozila s statusom starodobnega vozila, kar pa še ne pomeni, da ne bo vplivala na ljubitelje starodobnikov. Viktor Benko iz Avto-moto kluba starodobnih vozil Goričko pojasnjuje, da imajo nekateri člani društva v lasti vozila, ki so v čakalni vrsti, kar pomeni, da jim manjka še nekaj let do 30 let, s čimer izpolnijo pogoj za pridobitev statusa starodobnika. Ti morajo sedaj za ta vozila plačevati dajatev. Kot pravi, se na srečo še noben član ni odločil, da bi zaradi dajatve dal avtomobil v uničenje. »Ravno pred kratkim sem govoril s članom, ki se je odločil, da bo s svojim mercedesom počakal na status in v vmesnem času plačal dajatev. Večina nas ima doma več avtomobilov, a nam je žal, da bi jih dali stran. Zakonodajalec bi moral omogočiti izjeme v primeru takšnih vozil, ki izpolnjujejo vse kriterije, da bodo postala starodobna vozila, ne pa da vse mečejo v isti koš. Lastniki takih vozil bi lahko tudi s fotografijami in drugim gradivom dokazali, da gre za vozila, ki takšne kriterije izpolnjujejo.« Člani klubov starodobnih vozil so navdušenci nad tehnično dediščino in skrbijo za njeno ohranitev, zato ima po besedah Benka vsak doma vsaj dve vozili ali tri. »V našem klubu nas je več kot 100, vsi skupaj pa imamo zagotovo od 300 do 400 vozil.«