Gledal sem televizijski prenos javne dobrodelne prireditve, na kateri so spreminjali dobroto v evre. Kar nekajkrat je bilo poudarjeno, da so tisti, ki so s pomočjo telefonov že darovali, dobri in pridni. Kar pomeni, da so vsi drugi, ki tega še niso storili, ker mogoče nimajo evrov niti za lastno preživetje, ali pa jim enostavno ni do darovanja, hudobni. Da niso pridni in da si pri tistem, ki vse sliši in vidi, ne bodo nabrali  pozitivnih točk. Čakal sem samo še na to, da bodo na ekranu objavili  lestvico dobrote. Deset evrov: zadostno dober. Dvajset do sto evrov: dobro dober. Od sto do petsto evrov: prav dobro dober. Nad petsto evrov: odlično dober. Več daš, bolj si dober. Bolj si dobrodelen, bolj zaželen, bolj cenjen, bolj ugleden. Pa sploh ni pomembno, kako si prišel do tega, da lahko daš. Da si lahko dobrodelen. Da si lahko imeniten, ugleden, cenjen, viden. Da si bogat in da si lahko vsaj malce olajšaš dušo s tem, da daruješ. Pa čeprav le drobtinico od svoje potice. Za reveža je že drobtinica kos in kos je za siromaka že cela potica. Skromnost je lepa čednost. Med prebivalstvom v raju pod Alpami še vedno zelo visoko na lestvici vrednot. Verjetno takoj za pridobitvami osamosvojitvene vojne. Takoj za vstopom Slovenije v evro območje, vsekakor pa takoj za članstvom moje dežele v NATU. Slovenci radi pomagamo ljudem v stiski, slišati moramo le pravi klic. Nekdaj je bila to trobenta, zadnje čase je to zvonjenje cerkvenih zvonov.

Pa še nekaj zelo pretresljivo vzgojnega in na moč spodbudnega za povečanje števila rojstev pri Slovencih smo slišali na prireditvi, ki je spreminjala dobroto v evre. Deček, lep kot podobica, je ob petju deklic o tem, da je življenje lepo, z recitacijo pozival svojo mamo, naj ga ne splavi. Naj posluša njegov glas in naj ga rodi. Kajti življenje je lepo. Življenje je dragocenost, je enkratno, je neponovljivo. »Mama, le tega te prosim,« je moledoval deček, ki je predstavljal na odru zarodek v maternici. In mamo je prosil, naj ga rodi. Naj ga rodi in pusti na kakšnem pragu ali v kakšni čakalnici, če ne bo mogla skrbeti zanj. Kajti življenje je tudi kruto, prav nič romantično in mladi fantje ter dekleta znajo biti še kako neprevidni, neučakani in potem se zgodijo neželene nosečnosti. Splav pa je umor in tisti, ki jih opravljajo, so morilci, rohnijo pridigarji. Morilci pa so tudi kondomi. Stran z njimi...Življenje je nedotakljivo in se prične z oploditvijo. »Mama, le tega te prosim...Ne ubij me. Pusti me živeti, pa čeprav bom pričel svoje življenje na pragu tuje hiše ali v čakalnici zdravstvenega doma. Morda v zabojniku. Morda na smetišču...« Kajti na svetu so dobri ljudje, ki znajo spreminjati dobroto v evre. Vsako leto v začetku decembra: za tiste, ki nimajo, za revne, za vse tiste, ki jih bodo rodile mamice in jih bodo nato pustile na pragu, v čakalnicah železniških postaj, v zabojnikih, v košarah in cekarjih.

P. S. Avtorju besedila Mama, le tega te prosim, skromno svetujem, naj vzame v roke slovensko slovnico, poišče v njej sklanjanje zaimka TO, in razodelo se mu bo, da bi moral njegov stavek: »Mama, le tega te prosim«, pravilno zveneti: »Mama, le to te prosim.« Sicer pa v tekstu nisem zasledil večjih pravopisnih spodrsljajev.