M. B.-J.

M. B.-J.

Če kdo verjame, da se zgodovina ponavlja, je to zagotovo Bogdan Klevišar z belokranjskega Sinjega Vrha. A bi gotovo raje videl, da se dogodki ne bi ponavljali, kajti zanj - nič krivega in nič dolžnega - pomenijo le odpiranje starih ran, rahljanje živcev, izgubo časa in tudi denarja.

Že konec leta 2005 smo v Dolenjskih novicah pisali o Belokranjcu Bogdanu Klevišarju, ki si v svoji preprostosti gotovo želi, da se nikoli ne bi znašel v medijih. Sredi leta 2005 je namreč dobil obvestilo z Okrajnega sodišča v Črnomlju, da mora, potem ko je propadla »njegova« firma za turizem in gostinstvo v Kamniku, ministrstvu za finance plačati dolg v višini takratnih 37.000 tolarjev oz. današnjih dobrih 150 evrov, v nekaj letih pa je dolg z obrestmi vred narasel na 600.000 tolarjev. Kot je Bogdan razbral iz pisanja, so, potem ko od leta 2001 lastnika podjetja, doma iz Gorenjske, niso uspeli najti, plačilo naložili kar njemu. A ne le, da Belokranjec nikoli ni imel turistično-gostinskega podjetja, ni živel na Gorenjskem in ni državi nič dolgoval, farsa je tudi v tem, da pravi dolžnik sploh ni bil Bogdan Klevišar, temveč Bogdan Kelvišar. A v veliki vnemi, da bi dobili dolgovani denar, so pač zamenjali črki e in l ter tako našli novo žrtev. Upnika očitno ni zanimalo, ali je Belokranjec zares dolžnik ali ne. Najbolj pomembno mu je bilo, da dobi povrnjen denar. Da se mu je lahko to zgodilo, se zdi Klevišarju še bolj nemogoče tudi zato, ker je pred osmimi leti ugotovil, da je edini Bogdan Klevišar v Sloveniji.

"Dolžan" dobrih 450.000 evrov

Bogdan se je že leta 2005 čudil, kako so mu lahko s sodišča poslali sklep o plačilu dolga, ne da bi mu sploh dali možnost, da bi se branil ali kaj pojasnil. Če bi primerjali zgolj EMŠO in davčno številko, bi lahko ugotovili, da je med Bogdanom Klevišarjem s Sinjega Vrha in Bogdanom Kelvišarjem iz Gorenjske velika razlika. A to je bil za pristojne očitno prevelik napor, medtem ko jim Belokranjca ni bilo težko najti kot nadomestnega dolžnika. »Potem ko je odvetnik na sodišče sporočil, da se pravi dolžnik piše drugače kot jaz, so sporočili, da nisem več v postopku. A vse skupaj je kljub temu trajalo nekaj mesecev in zato sem izgubil kar nekaj živcev. Povrnjenih sem dobil 3.000 tolarjev, nikomur pa se ni zdelo potrebno, da bi se mi za neljubo napako opravičil,« se Bogdan spominja dogodkov izpred osmih let in pol, ki jih je poskušal čim bolj potisniti v podzavest, čeprav jih gotovo ne bo nikoli pozabil.

Znova pa so vsi ti spomini privreli na dan pred nekaj tedni, ko je spet začel prejemati pošto z ljubljanskega, novogoriškega in črnomaljskega sodišča. A je še hujše, kot če bi še enkrat zavrtel film. »Nikoli nisem preverjal, kako uspešni so bili pred leti pri izterjavi dolga Kelvišarja iz Gorenjske, ker se nisem hotel s tem več obremenjevati. A očitno je možakar nadaljeval svojo prevarantsko pot, dolgove pa so znova naprtili meni. In to kar dobrih 450.000 evrov, za katere Gorenjca terja SKB,« ves zgrožen pripoveduje Klevišar.

Ob del plače

Iz sklepov, ki jih je dobil s sodišč, je razvidno, da je imel njegov »soimenjak« na istem naslovu v Ljubljani dve podjetji. Prvo je bilo pravnomočno izbrisano iz sodnega registra 20. aprila 2009, drugo 9. julija 2010, Kelvišar pa je bil edini aktivni družbenik ob prenehanju obeh podjetij in je po določilu takratne zakonodaje tudi odgovarjal za izpolnitev neplačanih obveznosti. A na to se je Gorenjec očitno požvižgal. »Če so mi leta 2005 le blokirali osebni račun, zaradi česar sem si moral sposoditi denar, da sem lahko preživel družino, o dopustu pa smo lahko samo še sanjali, pa mi denarja z računa le niso odtegnili. Zadeva takrat na srečo še ni bila pravnomočna in so jo pravočasno ustavili. Sedaj pa je veliko huje. Z Okrajnega sodišča v Črnomlju so mi poslali pravnomočni sklep o izvršbi. Kot lahko razumem iz papirjev, ki so mi prišli v roke, je Kelvišar pri SKB vzel posojila, ki jih ni vrnil, čeprav ne vem, kako in na osnovi česa. Zadeva pa se je vlekla kar nekaj let in sumim, da je pravi dolžnik dobil v roke kakšno sodbo in tudi na sodišče so ga najbrž poklicali. A kje so potem spet našli mene?« ne more dojeti Bogdan.

Sklep o izvršbi, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani, je bil pravnomočen že 24. julija 2012. In namesto da bi se potrudili poiskati pravega dolžnika iz Gorenjske, so zbrali vse podatke o Klevišarju s Sinjega Vrha. Tako so ugotovili, kje je zaposlen, in mu marca za povračilo dolga že odtegnili tretjino osnovne plače. In ob tem ima doma nezaposleno ženo. Iz sklepa sodišča je razbral tudi, da ima v zemljiški knjigi zaznambo sklepa o izvršbi na dveh parcelah v katastrski občini Sinji Vrh, katerih lastnik je do ene polovice. Ga lahko sploh še kaj preseneti? »Morda to, da mi bodo sporočili, da se moram v določenem roku izseliti iz hiše, ker so mi jo, da bi povrnili dolgove nekega Gorenjca, prodali,« pravi Klevišar, ki si je življenje po 50. letu starosti in s 30 leti delovne dobe predstavljal bolj umirjeno.

»Vem, da sem nedolžen in da bom v pritožbi uspel, ker drugače tudi ne more biti. Zdi pa se mi noro, da moram dokazovati, da nisem pravi dolžnik, namesto da bi upniki iskali dokaze, ali sem pravi. A ko bodo znova dojeli, da so se spravili na napačnega, bi najraje tožil za vso "šlamparijo" in vse težave, ki so mi jih povzročili. Že leta 2005 sem razmišljal o tožbi, pa so mi pojasnili, da v takšnih primerih tožba ni v praksi, da pa bi bilo povsem drugače, če bi mi denar odtegnili z osebnega računa ali če bi bil zaprt. Sedaj mi že rubijo plačo in naj za vse, kar so - očitno brez kančka slabe vesti - zvalili name, nekdo tudi odgovarja,« je odločen Bogdan Klevišar.

Članek je bil objavljen 27. marca v 13. št. Dolenjskega lista.