Tihi se spominja Odpisanih in razkriva, zakaj so ostali taka klasika
Vojislav Brajović, legendarni Tihi iz serije Odpisani, razkriva zakulisje nastanka kultne serije, anekdote s snemanja in razloge, zakaj je ostala televizijska klasika.
Tvoja svetovalka za modo, lepoto in zdrav življenjski slog.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Njena za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Vojislav Brajović je eden tistih igralcev, katerih vloge so presegle čas, v katerem so nastale. Ob nedavni nagradi »Ernest« za življenjsko delo se je znova spomnil začetkov svoje kariere, velikih igralskih kolegov in predvsem franšiže, ki ga je za vedno zaznamovala – Odpisani (Otpisani). Kot Tihi je postal eden najbolj prepoznavnih televizijskih junakov nekdanje Jugoslavije, z njim pa tudi igralec, ki je moral zelo zgodaj ugotoviti, kako se spopasti z nenadno slavo.
Brajović je nagrado za življenjsko delo prejel na 8. Somborskem filmskem festivalu. Ob tem je povedal, da so takšna priznanja nekaj, na kar umetnik pogosto čaka skoraj vso kariero: »Ko ste mladi, komaj čakate velika priznanja, potem pa se nenadoma začnejo nizati.« A največje priznanje je zanj še vedno sposobnost ustvarjati in ostati zvest poklicu.
Ko je Tihi postal večji od Voje
Prav Odpisani so bili trenutek, ko se je njegova priljubljenost povzpela do takšnih razsežnosti, da je začela živeti svoje lastno življenje. Danes si je težko predstavljati, kako močno so se gledalci identificirali s televizijskimi junaki. Brajović priznava, da je bilo zanj obdobje izjemne priljubljenosti hkrati čudovita priložnost in nevarna preizkušnja.
»Kako naj rečem ... boril sem se. To je čudovita priložnost, da človek ponori ali izgubi razum,« je povedal za srbski Blic.
Najpomembnejšo lekcijo pa je dobil prav v času, ko so bile naslovnice polne njegovega obraza. Bil je mlad član Jugoslovanskega dramskega gledališča, ko je nekega dne v salon vstopil veliki igralec Milivoje Živanović.
»Bil sem takrat mlad član Jugoslovanskega dramskega gledališča. Bilo je leto 1975 ali 1976. Priljubljenost je bila že ogromna, naslovnice so bile polne mojih fotografij. Sedimo v salonu gledališča, ko vstopi Milivoje Živanović. Živa legenda, velik igralec in velika avtoriteta. Vsi skočijo, da mu pomagajo s plaščem in klobukom, on pa pogleda proti meni in vpraša: 'Kdo je ta mladenič?' Rečejo mu: 'To je naš mladi kolega Voja Brajović.' On pa odgovori: 'Nikoli slišal.'
Tega stavka nikoli ne bom pozabil. To je bila zame najboljša šola v življenju. Najvrednejša stvar, ki se mi je zgodila. Naučila me je, da nikoli ne pomislim, da sem nekaj postal samo zato, ker sem priljubljen. Šele treba je priti do nečesa, kar je vredno. In ni nujno, da sami veste, koliko je to vredno, naj drugi presodijo.«
Priljubljenost spremenila njihov bridki konec
Posebej zanimiva je njegova zgodba o nastanku Odpisanih. Gledalci so se na like tako močno navezali, da je bilo ustvarjalce strah, kako bodo sprejeli njihovo smrt. Brajović razkriva, da je bila usoda glavnih junakov na začetku pravzaprav precej drugačna.
»Ne samo pozneje, to je bilo že na začetku. Serija se je prvotno imenovala 'Peterica odpisanih' in predvideno je bilo, da bomo vsi umrli. Vsak je imel skozi epizode svojo smrt. Vendar so uredniki Televizije Beograd hitro ugotovili, da bi bila to velika napaka. Videli so, da občinstvo ne bo sprejelo, da vsi izginejo, zato so se odločili, da preživimo. Takrat nihče ni razmišljal o nadaljevanju. Preprosto so nas pustili pri življenju. Šele nato je nastala Vrnitev odpisanih (Povratak otpisanih).«
Po njegovih besedah je bila produkcija za takratne razmere izjemna: »To je bila resna produkcija, kakršne bi danes težko naredili. Letala, tovornjaki, vozila, gorivo, vse je bilo takrat praktično na državnem proračunu. Danes bi bilo treba vse to plačati.«
Tudi nadaljevanje je med igralci vzbujalo posebno veselje. Brajović se spominja, da so vsi nestrpno čakali, da jih režiser Aca Đorđević povabi v nove epizode.
Tihi, ki je postal del kolektivnega spomina
Prav zaradi priljubljenosti Odpisanih je bilo za gledalce pozneje skoraj nemogoče sprejeti, da bi isti igralci nastopali v povsem drugih vlogah. A Brajović pravi, da takrat občinstvo tega skoraj ni opazilo: »Vesna Pećanac igra en lik, Ivo Jakšić drugega, nekdo, ki je prej igral Nemca, pozneje igra očeta mojega dekleta ... To ni nikogar motilo. Vse je šlo povsem naravno.«
Posebej se spominja tudi prizora z Batom Živojinovićem. Znamenita replika »Slušaj ti, napuderisani« (Poslušaj ti, napudrani) po njegovih besedah ni bila del scenarija.
»Ljudje pogosto niso razumeli, kaj Bata pravzaprav igra v Vrnitvi odpisanih. Govorili so, da je četnik, on pa ni bil to. Če bi bil, zakaj bi želel ubiti Nedićevega ministra? Bil je samotar, človek, ki je vodil svojo vojno. Med pripravo prizora v porušeni cerkvi se je Bata odločil improvizirati. Moral bi reči: 'Poslušaj ti, oficirček ...', na vaji pa je dodal: 'Poslušaj ti, napudrani.' Takoj sem mu rekel: 'Ne, Bato, ne 'napudrani'. Zbadal me boš vse življenje.'
Na koncu sem si izmislil odgovor. Ko so postavljali kader, sem pod noge dal eno opeko, nato kamen in še eno opeko, tako da sem postal višji od njega. Bata, ki je bil sicer kakšnih deset centimetrov višji, reče: 'Poslušaj ti, napudrani ...', jaz pa ga gledam od zgoraj. To ga je popolnoma zmedlo.«
Na vprašanje, ali je bila replika vendarle napisana v scenariju, se je le nasmejal. »Seveda da ne. To je dodal Bata.«
Slava ni pomenila bogastva
Čeprav so bili Odpisani velikanska uspešnica, Brajović opozarja, da priljubljenost ni pomenila finančne varnosti. Denar, ki ga je zaslužil v prvih sezonah, je hitro porabil, pogoji dela pa so bili precej drugačni od današnjih.
»Danes se o tem pogosto govori, toda takrat nismo imeli denarja. V prvih dveh ali treh letih Odpisanih sem porabil vse, kar sem zaslužil, še ko smo snemali. Nič ni ostalo, niti za gostilno, če tako rečem. Ne gre za to, da človek ni imel kruha, ampak cilj producentov, ki niso delali s svojim denarjem, je bil pogosto, da te prikrajšajo in ti ne dajo tistega, kar ti pripada.«
Spominja se tudi konkretnega primera z eno od pogodb.
»Prinesejo mi pogodbo, v njej pa piše, recimo, 350 namesto 3.000, kolikor je bilo predvideno za filmsko delo na televiziji. Vprašam: 'Zakaj je trikrat manj, kot nam pripada?' Človek pa mi hladnokrvno odgovori: 'Poslušaj, fant, če hočeš podpisati, podpiši. Če nočeš, je kdo, ki bo.' Tako je bilo.«
Danes je Odpisane mogoče gledati tudi kot dokument nekega drugačnega televizijskega časa. Serija je združevala veliko produkcijo, izjemno igralsko ekipo in like, ki so postali večji od svojih ustvarjalcev. Brajović pa ob vrnitvi v spomine poudarja predvsem eno: slava mine, delo ostane.
Nagrada za življenjsko delo ga zato ne veseli le kot osebno priznanje, temveč kot potrditev, da so vloge, ljudje in zgodbe, ki so zaznamovali neko obdobje, vendarle ostali del skupnega spomina.
»Nagrade so pravzaprav edina prava plača za to, kar umetnik dela. Naj bo pesnik, slikar, glasbenik ali igralec, to je razlog, da je človek lahko zadovoljen, da je opravljal ta poklic. Da lahko mirno reče: 'Dobro, jaz odhajam. Kar sem naredil, sem naredil. Vi ste to priznali, zdaj pa priznam tudi jaz.'«
