Zakaj nas še vedno tako zelo močno drži nostalgija?
Ne moremo si pomagati. Da bi zadostili tej nostalgični potrebi, je na platformi MOVE kar lepo število balkanskih klasik – tudi Boljše življenje ter franšiza Odpisani.
Tvoja svetovalka za modo, lepoto in zdrav življenjski slog.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Njena za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Ker … Dovolj je nekaj taktov stare špice, en prizor Gige Moravca za kuhinjsko mizo ali znameniti dialog med Prletom in Tihim – in mnogi gledalci na Balkanu se v trenutku znajdejo desetletja v preteklosti. Boljše življenje (Bolji život), Odpisani (Otpisani) in Vrnitev odpisanih (Povratak otpisanih) niso samo stare televizijske uspešnice. So kulturni spomin več generacij. Ampak zakaj nas prav takšne serije in filmi še vedno tako močno privlačijo?
Odgovor ni samo v nostalgiji kot vsakdanjem občutku. Psihologija ima za ta pojav precej konkretne razlage. Po definiciji gre pri nostalgiji za “sentimentalno hrepenenje po preteklosti”. Če so v preteklosti nostalgijo imeli za bolezen, obliko depresije ali celo psihično motnjo, jo danes psihologi razumejo kot kompleksno, večinoma pozitivno emocijo, povezano s spominom, identiteto in občutkom pripadnosti. Za to so zaslužne predvsem pionirske raziskave dr. Konstantina Sedikidesa in ekipe z Univerze v Southamptonu.
In prav zato imajo filmi, kot so Boljše življenje, Odpisani in Vrnitev odpisanih, tako močan učinek.
Boljše življenje: nostalgija vsakdanjega življenja
Kultna serija Boljše življenje spremlja družino Popadić – Gigo Moravca, Emilijo in njune otroke – skozi prepire, finančne težave, ljubezenske zaplete, karierne ambicije in vsakodnevni družinski kaos. Zveni kaj znano?
Na prvi pogled ne gre za neko spektakularno zgodbo. In prav v tem je njena moč.
Raziskave kažejo, da je nostalgija izrazito socialna emocija. Najpogosteje jo sprožijo spomini na bližnje ljudi, družinske rituale, skupne izkušnje in občutek pripadnosti. Nostalgija pogosto poveča občutek povezanosti, smisla in osebne kontinuitete – občutka, da si kljub spremembam skozi čas še vedno ista oseba, kar pa je tudi ključna psihološka korist nostalgije.
Boljše življenje deluje natanko po tem principu. Gledalci se ne vračajo samo k zgodbi družine Popadić. Vračajo se k občutku domačnosti: družinskim kosilom, televizijskim večerom, prepirom med generacijami, svetu, kjer so se ljudje prepirali zaradi denarja, ljubezni in otrok – stvari, ki jih prepoznamo še danes, mogoče celo malce boleče. Ko gledamo Gigo Moravca, pogosto ne gledamo samo televizijskega lika. Gledamo očeta, strica, dedka, soseda oziroma del lastne preteklosti.
Odpisani in Vrnitev odpisanih: nostalgija herojev in mita
Če Boljše življenje sproža nostalgijo domačega vsakdana, Odpisani in Vrnitev odpisanih igrata na nekoliko drugačno karto.
Spremljajo namreč skupino prijateljev v okupiranem Beogradu, ki se med drugo svetovno vojno pridružijo odporniškemu gibanju. Med najbolj priljubljenimi je bil predvsem legendarni dvojec Prle in Tihi. A njuna priljubljenost nikoli ni izvirala samo iz vojne zgodbe.
Prle in Tihi sta skozi čas postala popkulturna arhetipa.
Karizmatična, inteligentna, duhovita, pogumna – delovala sta kot herojska različica urbanega Balkanca. Generacije gledalcev so posnemale njune replike, slog, samozavest in odnos do avtoritete.
Nostalgija seveda ni povezana samo z osebnimi spomini, ampak tudi s kolektivno identiteto. Ljudje pogosto občutijo nostalgijo za skupnimi kulturnimi simboli, miti in obdobji, ki predstavljajo občutek skupnosti ali stabilnosti.
Prav zato Odpisani niso ostali zgolj pozabljena televizijska serija ali film. Za številne gledalce predstavljajo spomin na obdobje, ko so skupni televizijski dogodki povezovali milijone ljudi, ko so bili televizijski junaki del vsakdanjih pogovorov in ko je pop kultura delovala bolj kolektivno kot danes.
Nostalgija pač ni samo želja po “boljših časih”
Ena največjih zmot o nostalgiji je ideja, da pomeni preprosto prepričanje, da je bila preteklost objektivno boljša.
Resnica je psihološko veliko bolj zanimiva. Raziskave namreč kažejo, da se nostalgija pogosto okrepi v obdobjih negotovosti, stresa, osamljenosti ali družbenih sprememb. Deluje skoraj kot psihološki mehanizem stabilizacije – pomaga nam ustvariti občutek kontinuitete, smisla in povezanosti. To je tudi eden najpomembnejših izsledkov sodobne psihologije, saj nostalgija na nek način deluje kot imunski sistem psihe. Spomin na varno, znano preteklost nam vrne občutek nadzora in zmanjša tesnobo v sedanjosti.
To precej dobro pojasni tudi trajno priljubljenost teh filmov in serij. Današnji gledalec živi v svetu pretočnih platform, hiperprodukcije vsebin, družbenih omrežij, ekonomskih pritiskov in stalnih sprememb. V takšnem okolju ima vrnitev k Boljšemu življenju ali Odpisanim skoraj terapevtsko logiko. Ne zato, ker bi si vsi nujno želeli živeti v osemdesetih ali sedemdesetih ali celo štiridesetih – čeprav kdo bi si pa zares želel nazaj v drugo svetovno vojno? – ampak zato, ker ta vsebina ponuja nekaj, kar sodobna kultura pogosto težje zagotovi: občutek poznanosti.
A zakaj nas te zgodbe še vedno tako zanimajo, čeprav jih gledamo že desetletja? Odgovor je verjetno preprostejši, kot se zdi. Boljše življenje, Odpisani in Vrnitev odpisanih niso samo stare serije in filmi. So emocionalni arhiv prostora.
Boljše življenje nas vrača k družinski dinamiki, v kateri se prepoznamo še danes. Odpisani in Vrnitev odpisanih nas spominjajo na junake in mite. Nostalgija pa pri tem ni znak, da živimo v preteklosti.
Po ugotovitvah sodobne psihologije lahko nostalgija celo izboljša razpoloženje, okrepi občutek smisla, optimizma in socialne povezanosti. Dolgo je namreč veljalo prepričanje, da je nostalgija beg pred realnostjo, ki ljudi samo drži v preteklosti. V resnici je ravno nasprotno, saj nostalgični ljudje kažejo večjo stopnjo optimizma glede prihodnosti, bolj so motivirani za reševanje težav in lažje prenašajo trenutno stisko. Nostalgija torej ni samo žalost za izgubljenim časom – pogosto je način, kako si pomagamo razumeti sedanjost.
Morda nas zato te zgodbe še vedno tako močno držijo. Ne zato, ker bi bile popolne. Ampak zato, ker nas spomnijo, kdo smo bili, s kom smo bili – in zakaj nekatere zgodbe nikoli zares ne zapustijo našega kolektivnega spomina.
