Sto let od rojstva igralca, ki je zaznamoval jugoslovanski film
Pavle Vuisić bi letos dopolnil 100 let. Legendarni igralec je ustvaril skoraj 180 filmskih in televizijskih vlog ter zaznamoval zgodovino jugoslovanskega filma.
Tvoja svetovalka za modo, lepoto in zdrav življenjski slog.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Njena za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Pavle Vuisić bi 10. julija dopolnil sto let. Igralec, ki je v skoraj štirih desetletjih ustvaril približno 180 filmskih in televizijskih vlog, ostaja eden tistih obrazov, brez katerih si zgodovine jugoslovanskega filma skoraj ni mogoče predstavljati. Ni bil zvezdnik v klasičnem pomenu besede: ni gradil javne podobe, ni iskal naslovnic in se ni trudil ugajati.
Že kot razmeroma mlad igralec je deloval, kakor da nosi izkušnjo več življenj. Njegova čokata postava, raskav glas in navidezna počasnost niso bili omejitev, temveč izjemno natančno igralsko orodje. V komedijo je vnašal melanholijo, v dramo suhi humor, tudi najbolj robatim likom pa je znal dati ranljivost. Prav zato ga ni bilo mogoče zapreti v en sam tip vloge.
Formalne akademske igralske izobrazbe ni imel. Po manjših začetkih je prelom prišel leta 1958 z glavnim likom v filmu Trije koraki v prazno (Tri koraka u prazno), za katerega je prejel zlato areno v Pulju. Sledila je filmografija izjemnega obsega, od serije Tovornjakarja (Kamiondžije) do filmov Kdo tam poje (Ko to tamo peva), Maratonci tečejo častni krog (Maratonci trče počasni krug), Hajka in Oče na službeni poti (Otac na službenom putu).
Posebnost Vuisićeve igre je bila v občutku, da ne igra, temveč preprosto obstaja. Režiserji so v njem prepoznali igralca za komedijo, vojni film in najzahtevnejšo psihološko dramo. Orson Welles ga je uvrščal med največje igralce, kar jih je srečal, v Jugoslovanski kinoteki pa so ob stoletnici njegovega rojstva pripravili retrospektivo z več kot 40 filmi ter razstavo osebnih predmetov, fotografij in priznanj.
Njegova javna podoba je bila precej manj uglajena. Okoli njegove neposrednosti, sporov, odmaknjenosti od igralskega sveta in odnosa do alkohola so se spletle številne anekdote. Po pripovedovanju žene Mirjane je do lastnega poklica ohranjal ostro ironijo, slava pa ga ni zanimala. Tudi ob smrti leta 1988 si je želel tihega slovesa brez govorov in javnega spektakla.
Za svoje vloge je prejel dve zlati areni ter vrsto drugih priznanj, od leta 1994 pa njegovo ime nosi najpomembnejše srbsko filmsko igralsko priznanje za življenjsko delo. Pavle Vuisić v vlogi Joce blesti tudi v filmu Vrnitev odpisanih (Povratak otpisanih), ki si ga lahko ogledate na platformi MOVE.
Sto let po njegovem rojstvu Vuisić ne deluje kot igralec iz preteklosti, temveč kot merilo igralske pristnosti. Njegova igra ni temeljila na velikih gestah, ampak na resnici trenutka, zaradi katere se zdi, da kamera ni ujela lika, temveč človeka. Prav zato njegove vloge ne zastarajo, ampak z vsakim novim ogledom postajajo še natančnejše.
