shutterstock

Pogosto mislimo, da ljudje, ki svojim jedem radi dodajajo nekaj pekočine, to počnejo zato, da bi ojačali druge okuse v jedi. To sicer nekoliko drži, a je vzrokov še veliko več. Če pogledamo v krožnike nekoliko bolj eksotičnih dežel, kot so Mehika, Indija, Tajska, lahko zelo hitro opazimo, da so tam tako rekoč vse jedi vsaj malce pekoče. Tisto, kar se nam zdi že na meji užitnega, je zanje skorajda normalno in brez pekočine preprosto ne morejo. Dejstvo je namreč, da se naše brbončice in tudi telo sčasoma navadijo pekočih »stimulacij« in več kot pekočega uživamo, manj nas peče in tudi vedno bolj čutimo pozitivne učinke tega vročega dodatka. Po uživanju pekočega se namreč počutimo bolje, saj učinkovine, ki so npr. v čiliju, v možganih sproščajo endorfine, hormone, ob katerih se naše telo umiri, zmanjša se občutek bolečine in dvigne se naše razpoloženje. Skoraj tako kot pri morfiju, zato ni nenavadno, da so ljubitelji pekočega od pekočine skoraj že malce odvisni.

shutterstock

Imajo pa pekoča živila še en nadvse pomemben učinek, in sicer pospešujejo razgrajevanje maščob v drugih živilih, kar pomeni, da predvsem pri bolj mastni hrani olajšajo našo prebavo in nam omogočijo, da se po zaužitju počutimo bolje. Ker tako neposredno zmanjšujejo negativne učinke nasičenih maščob, pozitivno vplivajo na zdravje našega srca. Nekatere raziskave tako dokazujejo, da uživanje pekoče hrane zmanjša tveganje za bolezni, kot so visok krvni tlak, visok negativni holesterol in sladkorna bolezen tipa 2. Študija univerze v Vermontu je celo pokazala, da so ljudje, ki so vsakodnevno uživali pekočo hrano, za 13 % manj pogosto umirali zaradi srčno-žilnih bolezni, kot sta srčni zastoj in možganska kap.  

shutterstock

Če je vaš glavni pomislek pred uživanjem pekoče hrane to, da vas bo bolel želodec – to prepričanje ne temelji na pravih dejstvih. V resnici je ravno nasprotno. Dokazano je namreč, da kapsaicin v čiliju ugodno deluje na mikrobno delovanje črevesja, spodbuja zdravo črevesno floro in tako ugodno vpliva na naša prebavila. Seveda učinek ne bo enak, če bomo neko za nas precej pekočo hrano pojedli enkrat na leto, ko se dobimo s prijatelji na tekmovanju, kdo je večji frajer. Ko svoja prebavila pravzaprav šokiramo z dozo nepoznanega »ognja«, se res lahko dogodi, da nas bo pozneje pekla zgaga, poleg tega pa bomo skoraj gotovo morali malce potrpeti tudi naslednji dan, ko si bo prebavljena hrana utirala pot iz našega telesa. Sploh, če pretiravamo … Ampak tako je pač pri vseh jedeh in pijačah, mar ne?

Čili in feferoni

Kakšna je sploh razlika? V resnici je ni, gre le za način poimenovanja. Nekoč smo daljše pekoče paprike imenovali feferoni, krajše pa čiliji, a danes je že toliko vmesnih sort, da v resnici prave ločnice ni, razlika je le v sortah.

shutterstock

Za ljubitelje čilija verjetno najbolj zanimiva informacija glede sorte je, kakšna je njena ostrina. Merimo jo v tako imenovani skovilovi lestvici, ki šteje od nič pa do milijon enot (SHU). Več enot, kot dosega sorta, bolj je pekoča. Sorta, ki dosega le 500 SHU, je na primer čili 'Panca', blago pekoče pa so še 'Poblano', 'Peppadew', tudi 'Aji Habanero'. Že bolj na ostro nas bodo požgečkali 'Jalapeno', 'Piri Piri', 'Serrano', ' Mushroom' in 'Habanero'. Slednji dosega kar 350.000 SHU in se uvršča med najbolj pekoče sorte.

Kot že povedano, je učinkovina, ki je zaslužna za pekočino v čiliju, kapsaicin, poleg tega vsebuje veliko vitaminov, predvsem C in E, ter provitamin A, pa še baker, mangan in cink. V manjših količinah tudi salicilno in acetilsalicilno kislino, ki ju vsebuje tudi aspirin. Tako mnogi pravijo, da jim pomaga pri glavobolu in tudi bolečinah v sinusih. Ker kapsaicin deluje tudi protibakterijsko, je takrat, ko smo prehlajeni ali nas ujame kakšen drug s sinusi povezan virus, priporočljivo, da v prehrano vključimo tudi čili. Če ga že ne morete uživati surovega, pa z njim vsaj začinite druge jedi.

Kaj pa, če vam rečemo, da boste z uživanjem čilija laže izgubili kakšen kilogram? Morda bo kdo pomislil, da zato, ker bomo z jedjo ob pekočini v ustih prej odnehali, a to ni pravi razlog. Že prej smo omenili, da učinkovine v čiliju pomagajo pri razgradnji maščob v hrani. Kar nekaj dokazov pa nakazuje, da verjetno topi maščobe v našem telesu. Deluje predvsem tako, da pospeši telesne mehanizme za izgorevanje maščob, to pa lahko opazimo tudi kot ogrevanje telesa, potenje in nekoliko pospešeno dihanje. Ko uživamo pekočo hrano, je pravzaprav tako, kakor da bi zraven telovadili. Čeprav se v resnici ne gibamo, pa zares telovadi naš metabolizem.

shutterstock

Plodovi čilija navadno zorijo neenakomerno, zato jih ne obiramo vseh naenkrat. Pustimo, da plodovi dozorijo, nato pa jih ročno oberemo. Pri najbolj pekočih sortah je priporočljivo uporabljati rokavice. Plodove lahko uporabimo surove tako, da jih narežemo na majhne koščke in jih dodamo drugim jedem. Pri tem upoštevajmo, da so najbolj pekoča semena, zato jih, če nam je sorta malce preveč ostra, odstranimo. Za daljšo uporabo pa lahko plodove nanizamo na vrvico in jih obesimo na sončno steno tako, da se bodo lahko posušili. Posušene lahko stremo v prah ali pa jih tudi cele dodamo v izbrane jedi.

Hren

Hren je v času velikonočnih praznikov nadvse aktualen, ob drugih priložnostih pa pogosto prevečkrat pozabimo nanj. Njegov koren je namreč bogat s kalijem, kalcijem, magnezijem, železom, fosforjem, vitamini B1, B6 in B2, še posebno bogat pa je z vitaminom C. Kot tak zares odlično podpira naš imunski sistem in deluje celo proti številnim bakterijam.

shutterstock

Kaj pa njegova pekočina? To občutimo precej drugače kot pri čiliju. Ne zapeče nas v ustih, temveč bolj v nosu in očeh. Njegova moč je namreč skrita v gorčičnih oljih, ki dražijo sluznico in povzročajo solzenje. Tako je tudi odličen pomočnik ob prehladu in zamašenem nosu – z vdihavanjem njegovih hlapov si bomo zagotovo odprli dihalne poti in očistili nos. Gorčična olja tudi pomagajo pri prebavi mastnih jedi, hren pa, če ga uživamo v zmernih količinah, ureja še delovanje želodca, spodbuja delovanje žolčnika in presnovo. Učinkuje razstrupljevalno ter čisti sečne poti. Medtem ko ga uživamo, lahko še opazimo, da se nam nekoliko dvigne telesna temperatura in se začnemo znojiti. Moramo pa biti pri uživanju pazljivi, da ne pretiravamo, saj zaradi precej visoke vrednosti spojin z žveplom v večjih količinah lahko nadraži prebavila in sečne poti.  

Najpogosteje pri hrenu uživamo njegovo koreniko, a vsekakor ne spreglejte njegovih mladih listov, popkov in cvetov. Tudi ti so polni zdravilnih učinkovin, zato jih vsekakor dodajajte v solate ali pa z njimi pripravite odlične namaze s skuto. Nikoli pa hrena ne smemo kuhati, vedno vse dele uporabljamo samo surove. Med kuhanjem se namreč gorčična olja razgradijo in se tako izgubi njegova pikantna aromatičnost, porazgubi pa se tudi velik delež drugih zdravilnih učinkovin.

Ingver

Kaj pa ingver? Vas zapeče? Tudi ta pekočina je nekaj posebnega, bolj kot na jeziku zapeče nekje pri grlu. Glavni krivec za to je fenolna spojina, imenovana gingerol, ki aktivira nekatere receptorje na našem jeziku. Gingerol se pri obdelavi sveže ingverjeve korenike preobraža in spreminja svojo intenziteto – če ga pokuhamo, postane manj oster in dobi bolj blago pikantno-sladkasto aromo, če pa ingver zmeljemo in posušimo, gingerol dehidrira in dobi še ostrejšo in pikantnejšo aromo. Prav zaradi gingerola pa ingver v domači lekarni pogosto uporabljamo za preprečevanje slabosti in bruhanja. Ta pekoča učinkovina namreč naravno omili občutek slabosti in pomiri naš želodec. Če vam je med vožnjo rado slabo, vedno imejte pri sebi kakšen košček ingverja ali pa morda vsaj ingverjev kandirani bonbon.

shutterstock

Tudi drugače je ingver nadvse za naše zdravje koristna korenika. Mnoge znanstvene raziskave kažejo, da je eden izmed najmočnejših rastlinskih antioksidantov, spodbuja krvni obtok, ugodno deluje na jetra, zmanjšuje holesterol in ima antiseptične lastnosti. Dobra novica je, da ga lahko vzgojimo tudi doma. Ker potrebuje skoraj deset mesecev, da je korenika primerna za pobiranje, pa je najbolje, da ga posadimo v nekoliko večji okrasni lonec, in to čim bolj zgodaj spomladi. Iz ingverja lahko pripravimo svežo limonado, kuhamo čaje, ga dodajamo svežega ali kuhanega v jedi ali pa ga posušimo in zdrobljenega uporabljamo kot začimbnico. Prav zares je vsestranski, a s svojo aromatično pekočino hkrati tako unikaten.