Marko Vavpotič, M24.si

 »Ko sem ga po toliko letih brala, sem brala zgodbo nezadovoljne mlade ženske s takrat dvema otrokoma, ki se je ves čas pritoževala, kako je sama za vse, in hrepenela po romantični pozornosti drugih, svojega moža, delodajalcev. V bistvu nisem niti sama vedela, kaj mi manjka. Vse, kar sem pisala, je bilo res, bila sem obremenjena in do vratu v obveznostih, moje delo se ni videlo in spoštovalo, a danes vem, da priznanja od zunaj nisem mogla izsiliti, bila sem preveč odvisna od njega. Moja osebna sreča je bila povezana s pozornostjo drugih. Potrebovala sem priznanje svoje lastne vrednosti od zunaj. Je to ženska lastnost? Ne vem. A minilo je mnogo let in pretočila sem mnogo solza, da sem danes svobodna, neodvisna. Mnogo mojih let je minilo v jalovem pričakovanju, da me bodo drugi 'zagledali' in videli. Bolelo me je, da so moški v meni videli sladko, veselo blondinko. Zelo bolelo, in danes vidim, da so takšne površne sodbe bolele marsikatero mojo vrstnico. S svojimi ženskimi čari nisem želela manipulirati, razen na avtocesti, ko je bilo treba zamenjati gumo. Velikokrat sem se že takrat smejala sama sebi, in mislim, da me je prav ta smeh rešil, da bi samo sebe jemala preveč resno. S prijateljicami smo se smejale same sebi in nasprotnemu spolu. Tudi moj dnevnik se je končal, ko sem nekega dne polna slabe vesti prišla pozno iz službe in sta otroka spala kar na kavču. Smeh me je rešil. Njuna spokojna obrazka sta sanjala najlepše sanje, ne glede na to, da njune mame ni bilo domov, da bi jima skuhala večerjo in prebrala pravljico za lahko noč. Se zgodi, sem si rekla in se smejala njunim kupčkom oblekic, ki sta jih zložila, kot sem jima naročila. Ni se podrl svet, če nisem bila idealna. Ni idealnih odnosov, ni idealnih ljudi, ni idealnih dežel, te rastejo in živijo v naših sanjah, torej se moramo najprej zbuditi, da jih uresničimo. Ko sem se zbudila, je bil svet, ki sem ga našla, velikokrat daleč od ideala, je pa bil in je še moj, poln in bogat. Tudi če je boleč, me to ne spravi več iz tira,« se spominja in razmišlja Zvezdana Mlakar.

Prav tako se zaveda, da nikoli ne sme biti konec naših iskanj in učenj. »Vsem tistim, ki se neutrudno borijo za vsakdanji kruhek, pa polagam na srce, da se spomnijo, da so vredne, da niso pozabljene, da v njih oziroma nas samih živi neskončna ženska moč, ki temelji na sodelovanju, zavedanju in prevzemanju odgovornosti.«

Marko Vavpotič, M24.si