Arhiv Štajerskega Tednika

Nikoli dovolj časa za počitek, še za spanje ne, nikoli dovolj uspeha, izzivov, dosežkov ... Športni terapevt Mit Bračič, ki je sodeloval s številnimi uglednimi imeni slovenskega športa, je nedavno dejal, da so športniki, glasbeniki in mnogi drugi danes na robu izgorelosti; zaradi iztrošenosti ter stresa umirajo čedalje mlajši. Kaj se nam dogaja? Se ne znamo več ustaviti? Kaj storiti?

Sploh ne zaznavajo več utrujenosti

Sneža Ulčar, dr. med., specialistka interne medicine, pulmologije in »zdravnica srca«:

»Pri svojem dolgoletnem delu z bolniki na klinikah in v ordinaciji sem se velikokrat srečala z utrujenimi ljudmi in takimi na robu izgorelosti. Opažam, da jih veliko ni v stiku s svojim telesom, ne zaznajo utrujenosti, simptomov, čustev, alarmov v svojem telesu. Pred kratkim je v ordinacijo prišel gospod, star malo čez 50 let, ki je konec leta doživel srčni infarkt. Ko sem ga vprašala, kaj je delal pred tem, se je pohvalil, da je vse poletje, tudi v najhujši vročini, deset ur na dan zidal hišo, brez počitka ali časa za obrok! Velikokrat se ljudje tudi pretirano ukvarjajo s športom ali zakopljejo v delo in s tem zbežijo od čustev, zaklenjenih v telesu – bežijo pravzaprav od samih sebe.

V medicini skušamo vzroke za simptom utrujenosti najprej poiskati v telesu, če telesni vzrok izključimo, bolnika usmerimo na raven psihe, v način razmišljanja, misli, ki so odsev globljih prepričanj, čustvovanje, pregled dogodkov v življenju, iskanje prepričanj o njih, drugih, svetu, ki so zaklenjena v telesu. Veliko smo jih pridobili v najzgodnejšem otroštvu in pozneje od staršev, okolice ... Ko se nam vse ruši, je znak, da moramo nekaj spremeniti. 

Velikokrat se ljudje pretirano ukvarjajo s športom ali zakopljejo v delo in s tem zbežijo od čustev, zaklenjenih v telesu – bežijo pravzaprav od samih sebe.

Sočutno uglašeni s svojim srcem

Ukrepov za preprečevanje takšnega stanja je ogromno. Sintonija je recimo stanje globoke harmonije, uglasitve ali sočutja. Psihiater in filozof Karl Jaspers je dejal: ko človek izgubi sintonijo s svojim srcem, postaja bolan. Sintonijo lahko dosežemo z gibanjem, plesom, izražanjem, iskanjem delčkov sebe, ki smo jih tekom življenja izgubili, hvaležnosti, nežnosti, moči, sočutja do sebe, svojega telesa, drugih ljudi, življenja, dogodkov v svojem življenju, do sveta, živali, rastlin, do dolžne občutljivosti v odnosih do sebe in drugih, miline in mehkobe, obzirnosti, nežnosti, užitka, sreče, do občudovanja sebe in drugih, raziskovanja in negovanja sebe, zaupanja inteligenci svojega telesa. Telo je videti komplicirano, a je zelo preprosto: ko se povežeš z njim, ga  obožuješ. Ko se pa se še sočutno uglasiš s svojim srcem, se zgodijo magičnost, mističnost, čarovnija.«

Shutterstock

Tudi če nismo popolni, smo dovolj dobri!

Jana Pristovšek, medicinska sestra in svetovalka za osebni razvoj:

»Ko človek pride na točko preloma, razumsko ugotovi, da tako ne more več naprej. Takrat se ustavi in poišče pomoč, da začne iskati vzrok za svoje probleme znotraj sebe. To je zelo težko, kajti vsi hočemo biti dobri, uspešni. Tu pa se moramo obrniti v temno stran sebe, ki je ne maramo, ker je šibka. Težko je sam sebi priznati, da v nečem nisi stoodstoten. Že od majhnega nas učijo, da se primerjamo, tekmujemo, da smo tako dobri kot naši prijatelji ali sorojenci.

Rešitev pa je v tem, da se sprejmemo, da smo dovolj dobri, tudi če nismo popolni. Ko ljudje, s katerimi delam, to globoko v sebi sprejmejo čustveno, ne razumsko, so na pravi poti in takrat so potem odlični rezultati. Pot do tja pa je lahko dolga tudi nekaj mesecev. Okoli 60 do 80 odstotkov bolezni je psihosomatskih, kar pomeni, da te stvari vplivajo na zdravje. Stres ni bolezen, temveč odgovor na stisko v telesu, tako kot je povišana temperatura odgovor na vnetje v telesu in bolečina na zlomljeno nogo.

To potem vpliva tudi na odnose, na to, kako delujemo v družbi, v službi. In ko na teh področjih začnemo doživljati frustracijo, neuspehe, nerazumevanje okolice, ko pride do konfliktov v družini, partnerstvu, z otroki, v službi, takrat se znajdemo v začaranem krogu in gre vse samo še navzdol.

Profimedia

To, da moramo zdržati, biti pridni, vse narediti, biti ustrežljivi, ne smemo jamrati, se pritoževati,  je sindrom pridne punčke, ki pa velja tudi za moške. Privede do tega, da je lonec enkrat poln, poči in se samo še sesujemo kot grad iz mivke, ko ga doseže voda. Takrat je pomembno, da imamo orodja, s katerimi si lahko pomagamo.

Eno od njih je, da globoko vdihnemo in vse to izdihnemo, to je trenutna pomoč. Če hočemo trajne rešitve, se moramo spustiti globlje in pogledati, kaj v nas brbota. Eno od orodij je vizualizacija. Naše nezavedno ne loči med časom, prostorom in realnostjo. Ko v sebi ustvarjamo scenarije, ki se drugim morda ne zdijo realni, so v naši notranjosti resnica. Zato potrebujemo orodje, s katerim jih bomo spremenili. Ta film lahko v sebi spremenimo samo tako, da ga nadomestimo z drugo sliko, in to je vizualizacija.

Čustev ne moremo spreminjati z razumom. Spreminjamo jih lahko tako, da um in razum utišamo ter se ukvarjamo s 'tretjo osebo', ki je naš notranji otrok. V nasprotnem primeru pride do notranjega konflikta. Ko otroku v sebi govorimo, dober si, vreden si, na varnem si, bomo to slej ko prej začutili. Če pa to govorimo sebi, si ne verjamemo in to sproža notranji konflikt.

Preganjamo sami sebe

Tista pridna punčka v nas dostikrat reče, saj mi še ni dovolj hudo. Ljudje me pokličejo in rečejo, da so izčrpani in ne vedo, kako bodo naslednji dan šli v službo, da bi morali biti nekaj dni doma, pa ne dobijo dopusta. Rečem jim, naj vzamejo bolniško, pa pravijo, saj nimam vročine.

Ni ti treba imeti vročine za bolniško, utrujen si, tvoja duša, srce, telo, tvoje misli, glava, vse to je utrujeno, potrebuješ čas, da prideš k sebi, da spustiš pritiske, zahteve iz službe, da si dovoliš malo spočiti. Sami sebe preganjamo bistveno bolj, kot nas preganja okolica. Rešitev je torej vse, kar zmanjšuje stres, od športa, prehrane, spanja, meditacije, s tem uravnavamo življenje, da stres ne gre čez rob, za globlje spremembe v nezavednem pa je treba pristopiti malo bolj resno in poiskati pomoč.«

Sami sebe preganjamo bistveno bolj, kot nas preganja okolica.

Uspeh je opij zahodnega sveta

Darja Škraba Krmelj, psihiatrinja, psihoterapevtka, in Tomaž Krmelj, terapevt medicinske hipnoze:

»Mnogi, ki tekmujejo, so v stalnem stresu, ali se bodo dokazali ali ne, ali bodo izvrženi, neljubljeni, pozabljeni (umrli). Slovenci imamo pravzaprav kombinacijo podzavestnih kod, kot so: bodi popoln, bodi močan, primerjaj se z drugimi, če ti kaj ne uspe, tega ne pokaži, skrij, naredi hitro in popolno, 'matraj se'!

Ni pomemben samo rezultat, ampak tudi, koliko se trudiš. Dati moraš vse od sebe in vedno je nekdo boljši od tebe. In to so kode za izgorelost. Osebe, ki se z mano pogovarjajo, so dostikrat na robu psihičnih zmogljivosti, niso v stiku s telesom, ampak samo še več zahtevajo od sebe. Pri športnikih pa sploh velja, da brez trpljenja ni uspeha. Pri njih prevladujejo tekmovalnost, primerjanje z drugimi in trdo delo, manjka pa jim stik s sabo.

Slovenci imamo kombinacijo podzavestnih kod, kot so: bodi popoln, bodi močan, primerjaj se z drugimi, če ti kaj ne uspe, tega ne pokaži, skrij, naredi hitro in popolno, matraj se!

Ko pridejo potem k Tomažu na hipnoterapijo, se izkaže, da čutijo krivico, ker so se trudili do izčrpanosti, pa niso bili videni, slišani, uspešni. Vodi jih misel, da preprosto ne smejo odnehati, sicer jih bodo drugi prehiteli. Slovenci si dovolimo delati, ne dovolimo pa si biti sproščeni in delati napake – skrivamo jih in potlačimo. Kot zdravnica vidim, da imajo zelo povišan kortizol ali pa se jim ta poviša pred spanjem, da se ne morejo izklopiti in tako ostanejo v 'boju' tudi ponoči, se ne obnovijo, ne spočijejo.

Veliko jih potem potrebuje tehnike za umirjanje in stabilizacijo, da ne posegajo po pomirjevalih. Če gre kaj narobe ali se poškodujejo, padejo v depresijo, ki ni samo psihične narave, ampak so dejansko tudi izčrpani. Ko adrenalin popusti, pa šele zares občutijo pravo izgorelost telesa in psihe. Še huje jo odnesejo tisti, ki so vse podredili karieri in se odpovedali zasebnemu življenju ali pa ga dali na stranski tir. Uspeh je en tak opij zahodnega sveta, pa tudi pridnost, šola, odvisnost od tega, kaj bodo rekli sosedje.

Pixabay

Izgorevajo tudi mnogi drugi, učitelji, zdravniki, medicinske sestre, fizioterapevti in tisti, ki se trudijo za druge, ker je naša družba naravnana tako, da so drugi pomembnejši od nas in da je treba prej poskrbeti za druge, predvsem velja to za ženske. Pohvaljeni smo, če smo pridni, da se prilagodimo in potrudimo za druge.

Pri teh poklicih ni razumevanja za odnose. Učitelji, pedagogi imajo preveč administracije in premalo časa, da bi bili kakovostno z učenci. Zdravniki pa morajo obravnavati preveč ljudi na dan, sistem ne razume in ne podpira odnosa, temveč robotski način produkcije – želi čim več, hitro, še bolje, vseskozi napredovati, se primerjati, trošiti, potrošiti in se iztrošiti.

Ključ je v odnosih

V zadnjih tridesetih letih z možem Tomažem opažava, da se ljudje premalo zavedamo pomena odnosov – spoštljivih, dopolnjujočih, sprejemajočih odnosov. Premalo negujemo ljubečo naklonjenost in si prizadevamo za sodelovanje, ne tekmovanje, za vzpodbudo, ne kritiko. Po koroni se je zgodilo dvoje: po eni strani je ostalo veliko strahu in so se ljudje še bolj odtujili, po drugi strani pa so se začeli povezovati v skupnosti in ponovno prepoznavajo vrednost dobrih odnosov in vrednot, kot so pomagati, biti sočutni, delati skupaj.

Eno od rešitev vidiva tudi v tem, da bi se naučili iz sedanjih napak ter bi v vrtce in šole začeli uvajati vsebine o stiku s seboj, kako se sprostimo, aktiviramo, umirimo, znanja o čustvih, kako sodelujemo, komuniciramo. Dokler tega ni, pa nam ostane pot zavedanja, da se vsakdo zagleda vase, zakaj mu je vredno živeti in kaj ga ovira v negovanju ljubeče naklonjenih spoštljivih odnosov do sebe in drugih.«