revija Jana

Golob ali Janša. Kot da bodo že jutri volitve! Veliko besed, majhen izplen. Priznam, ne enemu ne drugemu ne bi rada zaupala prihodnosti naših ta mladih. Še svoje ne, pa bi je bilo, glede na dejstva, še najmanj škoda. Ni obetavno, a prave grožnje so vendarle drugje. Ste si pred meseci predstavljali, da bo tako rekoč ves svet počepnil pred Trumpom? Norim, zblojenim, neprištevnim … Niste, jaz tudi ne.

Tako grdo in nevarno je, da raje ne bom več o tem. Saj se tudi doma kaj najde. Globalno manj usodno, a za nas, kar nas je, tudi ne prav produktivno. Parlamentarne razprave so  na gostilniški ravni. Prepir med Golobom in Pirčevo pa razkriva amaterizem, ki je za najvišje predstavnike oblasti nedopusten. Celo v majhni Sloveniji. Samo še pretepi v parlamentu nam manjkajo.

Z razumom in zdravo pametjo imamo v naši državi pogosto težave. Bolj je jasno, da Slovenija o marsičem ne odloča sama, bolj se med ljudmi krepi prepričanje, da so vse niti v njihovih rokah. V mislih imam civilne iniciative. Ne mine dan, da se ne bi kje pojavila kakšna nova. Zbere se nekaj občanov, odločnih in glasnih, napišejo kak transparent in so proti. Že čemu. Cesti, gradnji, parku, šoli, tovarni, ljudem s posebnimi potrebami, Romom, vetrnicam ... Žetale pred nekaj dnevi. Na nekaj sto metrov oddaljenem hribu naj bi postavili pet vetrnih elektrarn. Glede na protest smrtno nevarnih za vse živo. Pa še pogled na stolp v Rogaški Slatini bi jim vetrnice zakrile, je rekla ena od protestnic.  

Kapo dol pred vsemi, ki jim ni vseeno. A biti proti vsemu, ker smo nekaj slišali in ker so proti tudi oni tam, je pa vendarle malo preveč preprosto. Vetrnice so sploh posebna zgodba. V Evropi le Malta z njimi proizvede manj elektrike kot mi. A brez elektrike danes ne gre. Brez nje nobena žarnica ne bi gorela. Za vse nas je elektrika nekaj samoumevnega. Brez nje se vse ustavi. Dobesedno. Mnogi pa radi kar pozabimo, da velik delež elektrike in toplote še vedno dobimo iz termoelektrarn. Se pravi s kurjenjem premoga. Kar je problem – za okolje in za nas, ki dihamo.  

Koliko od teh, ki se tako zelo bojijo vetrnic, doma kuri z drvmi, se ogreva s kurilnim oljem? Kolikim se iz dimnikov kdaj prav grdo pokadi, ker v peč vržejo kaj, česar ne bi smeli? Pomislijo, ko sedejo v avto, na delovni stroj, ki ga poganja nafta? Večina verjetno ne, ker z naštetim živimo vse življenje. Od nekdaj. Celo z nostalgijo. Saj nič tako prijetno ne pogreje kot z drvmi kurjen kamin … Temu se pa ja ne bomo odrekli, mar ne? Vetrnice pa so nekaj čisto drugega. Nevarnega. O njih vemo le to, da je ona rekla, on povedal … in so itak vsi povsod proti.

Nismo posebno razumni, res ne. Če se on in ona odločata o nakupu kavnega mlinčka, pretehtata vse dostopne informacije. Če pa gre za skupnostne projekte, zadošča informacija najglasnejšega soseda. In tudi zato je biti proti pri nas pogosto kar preveč preprosto. Vetrnice smo v Sloveniji tako demonizirali, da je tista, ki se je pred kratkim zavrtela v Loškem Potoku in bo z elektriko oskrbela celo naselje, pravi čudež. Drugje pa, dokler bo o njih odločalo nekaj laikov, nimajo nobenih možnosti.

Preberite še ...

· Začetki na Petrolu

Naj vas mladost ne zavede – Žiga obvlada svoje delo

Je pa zanimivo, vedno se zatakne, ko gre za skupnostne projekte. Ko gre za stanovanjsko gradnjo, nihče ni presenečen, ko se sredi travnika pojavi buldožer in izkoplje jamo za nekaj vila blokov. Čeprav jih bo cela veriga tam mastno zaslužila, čeprav bosta šli v nič še ena ali dve njivi, civilnih iniciativ tam ni.  

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 12, 25. marec 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.