Profimedia

»Včasih smo rekli, kakšna je ta mladina, zdaj pa lahko vsakdo pogleda bodisi na omrežja bodisi kamorkoli okrog sebe in vidi, da imamo dejansko mi, starejši, problem sami s sabo, mladina pa je krasna!« trdi antropolog Dan Podjed, ki tudi opaža, da živimo v družbi, kjer raven komunikacije drastično pada. A tokrat ne bomo o družbenih medijih, poglejmo, kaj se dogaja v resničnem svetu. Tu ni težava v mladih, čeprav so še vedno pogosto dežurni krivci, temveč smo problem ljudje srednjih let in starejši, ki si dovolimo vse večje nesramnosti.

»Da so ljudje bolj nestrpni in popadljivi, ni samo vtis, ampak žalostno dejstvo. Kar se krutosti tiče, pa razen ekscesnih dogodkov, ki so vedno bili in tudi bodo, ni opaznih razlik. Mogoče je hujših oblik nasilja celo manj, saj je to v zadnjih letih družbeno jasno obsojano in označeno za nedopustno. Tako da se po mojem mnenju hujše oblike nasilja dogajajo bolj skrito očem, žal prepogosto ‘na varnem’ za domačimi stenami,« pravi partnerski in družinski terapevt Izidor Gašperlin ter opozarja, da imamo čedalje več opravka z nerazumljivo razbohotenimi oblikami psihičnega (čustvenega) nasilja. 

Da so ljudje bolj nestrpni in popadljivi, ni samo vtis, ampak žalostno dejstvo.

»Neverjetno, kako iznajdljivi smo postali v tem. Ravno to se mi zdi eden od ključnih problemov sodobne družbe – toleranca do psihičnega nasilja. Dokler ni nekdo mrtev ali resneje fizično poškodovan, se nihče ne zgane kaj dosti. Psihično nasilje se vztrajno bohoti po družbenih omrežjih, zgled pa se zlahka najde tudi pri politikih, ki so že pred časom odvrgli rokavice in medsebojno obračunavajo na vse mogoče načine. Seveda to ne velja za vse, ampak jih je dovolj in na žalost tudi vedno več.«

Starejši nismo dober vzor

Tudi Dan Podjed opozarja na negativen zgled politikov oziroma na splošno starejših. »Starejši mladim nismo vzor. Za slovenski jezik se mi zdi ponižujoče, kako pišejo tisti, ki bi morali biti vzor tudi drugim odraslim, recimo nekateri osrednji politiki – delajo napake, ob katerih se zgrozim sam, gotovo pa tudi mladi, ki hodijo v osnovno ali srednjo šolo. Vprašam se, zakaj toliko ciničnosti, pikrosti, pritlehnosti … po omrežjih? Nekomu je na daljavo, posebej če osebe še nisi nikoli srečal v življenju, zelo lahko zabrusiti karkoli. A ljudje se ne zavedajo, da ob tem naslavljajo res široko množico ljudi. Torej neki komentar ne leti samo na tistega, pod katerim komentiraš, temveč ga vidijo tudi drugi in se ob tem zgrozijo.«

Vprašam se, zakaj toliko ciničnosti, pikrosti, pritlehnosti … po omrežjih? Nekomu je na daljavo, posebej če osebe še nisi nikoli srečal v življenju, zelo lahko zabrusiti karkoli.

Partnerska terapevtka Špela Gornik razloge za porast agresivnega vedenja razlaga takole: »Hitenje, pritisk, strah in občutek negotovosti ustvarjajo pogoje, v katerih je defenzivnost skoraj naravna reakcija – nestrpnost in krutost pa vse pogostejši stranski učinek. Vse to lahko pojasnimo s pojmom nevrocepcije – nevrobiološkega procesa, s katerim naši možgani nenehno in nezavedno zaznavajo, ali smo varni ali ogroženi. In ko telo zazna nevarnost, četudi ta ni resnična, sproži obrambne mehanizme: boj, beg ali zamrznitev. Nevrocepcija ne deluje skozi razum, ampak skozi živčni sistem. In v svetu, kjer je dražljajev preveč, kjer nas algoritmi hranijo s polarizacijo in kjer so socialni stiki pogosto površinski, se telo pogosto napačno odloči, da je v nevarnosti – tudi takrat, ko gre zgolj za drugačno mnenje ali kritiko.«

Šimen Zupančič

Negotovost prinaša jezo

Terapevt Mark Žitnik pravi, da se bolj jezno odzivamo tudi zato, »ker svet okoli nas postaja čedalje bolj negotov – gospodarske krize, podnebne spremembe, hiter tempo življenja in družbeni pritiski ustvarjajo občutek tesnobe in nemoči. V takšnih razmerah se ljudje pogosto počutijo ogrožene, in kadar ne znajo ali ne zmorejo te ogroženosti obvladati, se obrnejo k agresiji.«

Špela Gornik ga dopolni: »Živimo v času, ko ljudje med sabo nimajo več pravega notranjega stika. Ne zato, ker ne bi znali, temveč so izčrpane notranje rezerve. V takem stanju je sočutje pogosto prvo, kar odpade – saj terja notranjo umirjenost, prisotnost in prostor. Ljudje se oblikujemo v odnosih z drugimi – skozi bližino, stik, odzivnost. A sodobni svet je to razmerje razrahljal, če ne celo prelomil. Poudarek na individualni avtonomiji, osebnem uspehu in nenehnem dokazovanju samega sebe nas je oddaljil od vrednot, ki omogočajo sobivanje: spoštovanja, potrpežljivosti, čustvene razsodnosti.«

Revija Zarja

Meni, da je prav to razlog za čedalje pogostejše izbruhe jeze, nestrpnosti, nepotrebno ostre reakcije. »V resnici pa ne gre (le) za sovraštvo, temveč za stisko, ki se izraža skozi agresijo. Ljudje so utrujeni, preobremenjeni, prestrašeni. In čeprav imajo na voljo orodja za umirjen odziv, v naglici pogosto raje sežejo po 'orožju' – naj bo to beseda, pogled ali digitalna replika.«

Prevelika toleranca do psihičnega nasilja

Izidor Gašperlin ponovi, da je v družbi prevelika toleranca do psihičnega nasilja in da je to glavni vzrok, da kot posamezniki in družba postajamo vedno bolj popadljivi. »Dajemo si duška, ker ni posledic. Pogosto celo nasprotno – s tem nekaterim celo uspeva dosegati svoje (nezavedne) cilje. Zato je vedno več takih, ki si dajo duška in pri tem ne izbirajo ne sredstev ne načina. To, da si damo duška, da odpremo prostor nezadovoljstvu in jezi, je seveda prav. Ampak nekje je meja, kjer se konča jeza in začne nasilje. In kot še opažam na predavanjih Slovencem, še vedno ni jasno, kje ta meja je. Večina se jih sploh ne zaveda, da obstaja.«

Drug vidik oziroma vzrok »popadljivosti« so vedno večje stiske posameznikov, ki so zaradi neustrezne vzgoje in odsotnosti družbenega korektiva nepripravljeni za življenjske izzive. Izidor Gašperlin pravi, da se ta nebogljenost najbolj opazi v družinskih odnosih. »Pritiski, notranji in zunanji, so vedno večji, varnosti v odnosih in v družbi pa je vedno manj. Ob tem se zdi, da je vsaka naslednja generacija manj pripravljena za spoprijemanje s povsem razumljivimi življenjskimi izzivi. In škarje se vedno bolj razpirajo, stiske se večajo, hkrati ni več nobenega pravega strahu pred posledicami, če te stiske bruhamo na druge na povsem nesprejemljive načine. In – seveda – za naše stiske so vedno krivi drugi.«

Zarja Jana

Za zasloni se izgubi spoštljivost

Tudi Mark Žitnik se strinja, da so naši medosebni odnosi v krizi. »Ljudje imajo vse manj časa drug za drugega, vse več časa pa za naprave. Manj je poslušanja, manj je iskrenih pogovorov. Brez pravega stika z drugimi se izgubi tudi občutek skupnosti, sočutja, solidarnosti. Družbena omrežja so k temu dodala svoje. Skrivajoč se za zasloni mnogi izgubijo občutek za spoštljivo komunikacijo. Hiter pretok informacij, stalna primerjava z drugimi in kultura všečkov spodbujajo površinske odzive, kjer za empatijo in razumevanje pogosto ni prostora.«

Ljudje imajo vse manj časa drug za drugega, vse več časa pa za naprave. Manj je poslušanja, manj je iskrenih pogovorov. Brez pravega stika z drugimi se izgubi tudi občutek skupnosti, sočutja, solidarnosti.

Da je digitalni svet velik problem, opozarja tudi psiholog Tim Strnad: »Več ko smo v digitalnem svetu, pogostejše je psihopatsko in antisocialno mišljenje, mogoče tudi vedenje. Hkrati na spletu lažje najdemo ljudi in cele skupnosti, ki se strinjajo z našimi idejami, najsi bodo še tako zelo neumne. Potem začnemo v te zadeve verjeti, prija pa nam tudi odobravanje drugih.«

Do tega so kritični tudi mladi. 23-letna študentka Anja meni: »Ker na družbenih omrežjih lahko tudi anonimno pišeš negativne komentarje, je očitno nesramno vedenje postalo sprejemljivejše, kot je bilo prej. Vsi vsiljujemo svoje mnenje drugim. Najbolj konkretno se ta vpliv po mojem vidi v prometu ali kadar čakaš v vrsti, saj so vsi živčni, ker se vsem mudi. V takih primerih je nesramnost že skoraj stalnica.«

Njenim besedam pritrjuje 21-letni Blaž, ki je pred kratkim nalahno trčil v drugo vozilo, ko sta tako on kot drugi voznik naredila manjšo napako: »Potem mi je človek zablokiral cesto, da nisem mogel naprej, naročil, naj parkiram na avtobusni postaji, ki je bila v bližini. Tam mi je grozil, da me bo nalomil in podobno, potem je hotel denar. Pogledal sem njegov avto in mu rekel, da itak ni nobene škode in da sem res naredil napako – kot jo je tudi on! Na srečo je potem z grožnjami končal, seveda pa se ni opravičil.«

dk

Mladi so očitno za nestrpnost celo občutljivejši kot starejši. Zato so jo že zdavnaj popihali s Facebooka, saj se jim zdi, da je tam raven komentarjev najnižja od vseh družbenih medijev. »Prvi razlog, da so mladi šli s Facebooka, je, da je to poligon ne le za prepire, ampak tudi prostor druženja nadpovprečno starih državljanov Slovenije. To ni njihov prostor. Mladi imajo prav – starejši smo res nesramni in jim nismo nikakršen vzor!« je odločen Dan Podjed, njegove besede pa potrjujejo izkušnje mladih, saj se tudi 23-letna Iza strinja, da se njena generacija drži stran od Facebooka. »Ko greš brat vse komentarje, so vsi zgroženi nad vsemi. Ves čas je vse negativno. Pri tem ne želim sodelovati.«

Nonice na Facebooku

22-letna Zala ob študiju opravlja različna dela. »Nočem reči, da so vsi starejši nesramni, ampak tisti, ki niso zadovoljni s svojim življenjem, se pa res radi znašajo nad mladimi. Takšna je bila moja nekdanja šefica. Sicer pa lahko že na Facebooku vidite, da je veliko več nesramnih komentarjev kot na TikToku, kjer je populacija mlajša. Saj so tudi na TikToku negativni komentarji, vendar se nanašajo bolj na določeno problematiko in niso tako osebno nastrojeni kot na Facebooku, ki je pravi poligon za medsebojna obračunavanja. Prav predstavljam si nonice, ki sedijo za računalnikom in si mislijo: Tako, zdaj vam bom pa jaz povedala, kako se živi, ker vi ne veste! To se mi zdi nesmiselno, raje se zabavam kako drugače.«

Dan Podjed išče razloge za to tudi pri vzgoji: »Moja generacija X je odraščala brez tega, čemur se danes reče politična korektnost. Morda smo zato bolj nekorektni, verjetno tudi bolj neposredni in včasih žaljivi, očitno imamo komunikacijske probleme, šume in verjamem, da se pogosto ne slišimo. To je razlog, da se tako na omrežjih kot v živo mladi skrivajo pred nami v svoje mehurčke. Sicer pa zdaj odrašča krasna generacija. Čeprav je v zadnjem času veliko prahu dvignilo medvrstniško nasilje med mladimi, je to predvsem slika nas starejših in smo zato tako zgroženi.

Profimedia

Mladi so naše zrcalo! Videti je, kot da je z njimi vse narobe, ampak mislim, da pride več stvari na plan, ker imajo vsi možnost karkoli posneti. Videti je, da so nasilni, da grdo govorijo, da se grozljivo obnašajo, da ne spoštujejo starejših, da terorizirajo drug drugega … Ampak ko gledam bodisi svoje otroke, bodisi študente, bodisi druge mlade, sem večinoma nad to mlado generacijo navdušen. So bolj okoljsko ozaveščeni, bolj solidarni, strpni, pošteni. Mislim, da res gojijo mnoge temeljne vrednote, ki jih čisto prezremo. Pametujemo jim o vrednotah, sami jih pa ne živimo, mi smo tisti, ki uničujemo družbo in planet, zgražamo se pa nad njimi.«

Potrebujemo pogum za prijaznost

»Če si želimo resnične spremembe, ne bo dovolj zgolj analizirati simptomov,« opozarja Špela Gornik: »Treba bo ponovno vzpostaviti kulturo skrbi – zase, za druge in za odnose, ki nas vsak dan znova oblikujejo. V tej kulturi bi nevrocepcija našla varnost – in s tem prostor za sočutje.«

Luč na koncu tunela pa vidi tudi Mark Žitnik: »Vsakdo ima moč, da izbira: kako se bo odzval, kako bo govoril z drugimi, koliko potrpljenja bo pokazal. Bolj kot kadarkoli potrebujemo pogum za prijaznost, moč za spoštovanje in voljo do razumevanja.«

Ko gredo starejši predaleč (izkušnje mladih s starejšimi generacijami)

25-letni Jaka ob študiju dela v strežbi in pravi, da so po njegovih izkušnjah najbolj neprijazni tisti, ki se jim mudi. »Naročijo si najdaljšo, res veliko skodelico kave, ampak se jim mudi, potem pa tisti krop zlivajo vase in so zaradi tega živčni in posledično nesramni.«

20-letna študentka Sara je honorarno delala v prodajalni. »Vsak dan je prišel starejši stric, ki je bil na začetku strašno nesramen. V trgovino je že prišel sovražno nastrojen. Kljub temu sem bila do njega vsakič prijazna in na koncu sva se že lepo pogovarjala, saj je ugotovil, da nisem tako slaba, kot si je mislil, ker na svoj prvi dan v tisti trgovini nisem vedela, katero znamko cigaret kupuje. Pač nisem jasnovidna. Tudi sicer sem opazila, da so bili najstarejši kupci najbolj nesramni. Veliko upokojencev na primer že pred odprtjem čaka pred trgovino. Ko smo odprli, sem še zlagala izdelke na police, tako da nisem bila na blagajni tisto sekundo, ko je recimo že prišla gospa in se začela dreti, zakaj ni tam nikogar. Vsekakor so bili najbolj prijazni najmlajši kupci.«

24-letni Tim je pred dnevi v trgovini čakal na kruh. »Starejša gospa je s kadilskim glasom res potiho in nerazločno povedala, kaj si želi. Ker je prodajalka ni razumela, se je takoj začela dreti nanjo. Mislim, da smo mladi veliko bolj spoštljivi v komunikaciji kot starejši.«