Profimedia

Od matere vsi, vključno z njo samo, pričakujemo veliko. Nihče tega ne ve bolje kot matere samohranilke. To so njihove zgodbe.

Janja

Janja sicer ni več samska, je pa še vedno samohranilka v vsem, kar šteje. S svojo najemnino, svojimi položnicami, svojima dvema hčerama, za kateri skrbi sama. »Že nekaj let imam novega partnerja, a živimo vsak na svojem naslovu. Veliko se vidimo, seveda, a preseliti se ne želim, vsaj ne, dokler sta otroka še doma.«

Preden je spoznala moškega, v katerega je dovolj verjela, da je bila z njim pripravljena graditi prihodnost, je bila z majhnima otrokoma sama pet let. »Z njunim očetom sva se razšla takoj po moji porodniški. Mlajša je bila stara eno leto, starejša tri. Bila sem brez službe, ker mi pogodbe v prejšnji niso podaljšali, brez lastnega doma, brez prihodkov, razen preživnine, ki pa veste, kakšne so.« Težko je bilo, zelo težko. Stiska je bila tolikšna, da je po pomoč hodila tudi na Rdeči križ. Prosila, da ji plačajo položnice. Obračala vsak evro.

Nekdanji partner ji nikoli ni bil v pomoč, kaj šele podporo. Plačuje preživnino, otroka sta pri njem vsak drugi vikend, to je pa tudi vse. Nikoli ni vskočil, ko sta bili deklici bolni, ko ju je bilo treba peljati na dejavnosti, ko je bilo treba po opravkih, kaj popraviti, montirati, težkega prinesti. Nikoli ne da denarja za nič od tega, kar otroka potrebujeta poleg hrane in strehe nad glavo.

Z njunim očetom sva se razšla takoj po moji porodniški. Mlajša je bila stara eno leto, starejša tri. Bila sem brez službe, ker mi pogodbe v prejšnji niso podaljšali, brez lastnega doma, brez prihodkov, razen preživnine, ki pa veste, kakšne so.

Še več, dekleti, ki sta zdaj že najstnici, sprašuje, zakaj mama denarja od preživnine ne daje njima, saj ga on daje zanju. Ko jima za rojstni dan ne da darila, pravi, da je tako ali tako mamino darilo šlo iz njegovega denarja. Kar je še posebej nesramno, saj Janja dela na treh koncih, da lahko dekleti hodita na jahanje, smučat, na šolske ekskurzije in vse drugo, kar se zdi mladini normalno. Dela toliko, da si lahko privoščijo tudi kakšno potovanje. »Ne morem biti doma po šest ur vsako popoldne, kot bi želela,« pravi, »a mojima puncama ne bo nič manjkalo, dokler lahko poskrbim za to.«

Zdaj je lažje, punci sta že veliki, a ko je ostala sama z dojenčkom in malčico, ni najprej imela nikogar, ki bi ju počuval, saj njeni starši ne živijo v bližini. »Biti sam z otrokom je vedno vsaj nekoliko naporno. Kaj šele, ko ostaneš z dvema majhnima. A imela sem neznansko srečo. Živela sem v majhnem bloku, osem stanovanj vse skupaj, in smo se vsi poznali ter bili med sabo zelo povezani.

Kadar nisem mogla iz službe pravočasno, je šla po otroka v vrtec soseda, kuhale so nam, ju čuvale, da mi ni bilo treba jemati bolniške, jokale z mano in me tolažile. Ne vem, kako bi brez njih, saj domov k staršem nisem želela, hotela sem se postaviti na lastne noge. Neskončno sem jim hvaležna. Kako je bilo, najlepše opiše zgodba moje mlajše hčere iz prvega razreda. Ko so morali narisati družino, je ona narisala cel blok!« Srečo ima tudi v službi. Šef razume, da samohranilka pač včasih mora prilagoditi tudi delovni urnik, da poskrbi za vse, kar prinese vsakdan.

Da bi v krizi poklicala dekličina očeta, ji niti na misel ni padlo. Vsa bremena in vso odgovornost je pustil na njenih ramenih, in to počne še danes. Ko prideta k njemu, ji je zabičal, ne smeta imeti nobenega dela, nobenih opravkov, dejavnosti ali rojstnih dni prijateljev, ker ju ne bo nikamor vozil. »Kadar ju ima on, grejo na sladoled, na pico, kolesarit, na izlet. Je najboljši oče na svetu, če ga vprašate.« Oče, ki nikoli ne dela naloge, pomaga pri učenju, sedi ob bolniški postelji, odpelje na dejavnosti. Oče, ki se ga nikoli ne kliče, kadar je hudo, naporno, kadar je treba za kaj poskrbeti. Najboljši.

Profimedia

Špela

Nič boljše izkušnje nima Špela, ki se je z bivšim razšla, ko je bila hči stara malo manj kot dve leti. »Že prej sem bila v praksi samohranilka, le da sem poleg sebe in otroka živela še njega. Delal je sem ter tja, nikoli redno. Več denarja, kot je prinesel, je odnesel. Če je dal kdaj sto evrov, jih je čez nekaj dni potreboval dvesto.

Ko so prišle položnice, mi je očital, da mu vsak mesec težim z njimi. Ob tem res ne veš, ali bi se smejal ali jokal. JAZ mu VSAK mesec težim z njimi. Kot da bi si jih jaz izmišljala in kot da se da živeti brez stroškov. Še zdaj na tistih vsakih nekaj mesecev, ko da kak evro od sebe, resnično verjame, da jih daje meni osebno. Kot neko darilo ali kaj?«

Še en oče je, ki nikoli ni prevzel odgovornosti za otroka, nikoli stopil v čevlje odraslega moškega. Dogovora o stikih in preživnini se ne drži. Ko naj bi hčerka z njim preživljala čas od 10. do 19. ure, ima čez kakšno uro dovolj, ne ljubi se mu več. Pa čeprav je večino tega časa preživel na kavi med brskanjem po telefonu. »Kliče me mala, kje sem, če pridem. Žalosten glas ima. Je že izgubil stik z njo, je že na telefonu, ona pa ne ve, kaj bi sama s sabo.«

Špela ga ne kliče, kadar kaj potrebuje, sem ter tja ji na pomoč priskočijo prijatelji, večino  uredi sama. Kaj pa hoče, očeta nima več, mama živi predaleč stran. Ob vsem tem je bivši še vedno začuden, ker mu – kadar se prikaže na obisk – ne dovoli ostati čez noč. Stike vzdržuje, saj želi, da njena punčka čim več vidi očeta. Rada ga ima, neskončno ga je vesela, kadar pride. Ko gleda sošolce, ki jih v podaljšanem bivanju pobirajo starši, pravi: A ne, mami, saj mene tudi včasih pride iskat oči?« Kadar pride, prinese sladkarije, kupuje igrače, odpelje deklico na igrišče. A še večkrat ne pride.  

Špela je že navajena biti za vse sama. Deklica raste, samostojna, pridna in odgovorna prvošolka je. Še vedno ni lahko, a bilo je še veliko veliko težje. »Tri leta je bila stara, ko sta se začela pandemija in zapiranje. 80 dni sva bili čisto sami, večino časa zaprti v stanovanje. Iti v trgovino je bil dogodek, čeprav nisem vedela, ali naj kupim krompir ali mleko, ker več kot toliko poleg otroka nisem mogla nositi v četrto nadstropje.«

Tri leta je bila stara, ko sta se začela pandemija in zapiranje. 80 dni sva bili čisto sami, večino časa zaprti v stanovanje.

Pravega družabnega življenja Špela še zdaj nima. Ven gre trikrat na leto, ko si privošči varuško. Druži se z mamicami in počne, kar se pač z otroki da početi. Opravke opravi v najvišji hitrosti, medtem ko preostali starši na igrišču počuvajo še njeno deklico. Kako zelo obremenjujoče, stiskajoče in omejujoče je, da si vsak trenutek dneva samo starš, brez minutke odmora, brez prostora in časa zase, do koder naprej vidiš, ve le tisti, ki je to doživel.

»Vse skupaj me je obremenjevalo še bolj, kot sem mislila. In prišel je trenutek, ko sem se zlomila. Preprosto sem omedlela, padla skupaj sredi dneva, v parku. Ni drugega razloga, kot da je preveč, je rekla zdravnica. Takrat sem sedla sama s sabo, se osredotočila nase in se resetirala. To je zdaj to, sem si rekla. Ni več tvojega prejšnjega življenja in nič ne moreš za to. Ne boš več počela, kar bi tebi prijalo, ne bo več družabnega življenja, še dolgo bo najprej otrok in to, kar ona potrebuje, in dolgo zatem ti. Sprijazni se, tako pač je.«

Profimedia

Pika

Pikina zgodba je podobna, a obenem drugačna. Tudi ona je bila sama za vse že pred ločitvijo. Prinašala je domov denar, se raztrgala, da si je družina lahko privoščila kaj več kot le osnovno, čarala in se znašla, kot je vedela in znala. On je kot otrok potreboval vodstvo, prigovarjanje, priganjanje in opominjanje, da je bilo kdaj kaj od njega. A nekaterih stvari nikoli ni bilo. Nikoli si ni našel službe, nikoli imel rednega dohodka, le večni – nimam, ne morem. Nikoli ji ni stal ob strani v težkih trenutkih nikoli prisluhnil, ko je potožila, da ne zmore vsega sama.

To pač ni bil njegov problem. Bil je večna žrtev. Svet se je zarotil proti njemu, veliko manj sposobnim uspe, samo njemu ne, zaslužil bi si bolje, ni za to študiral, da bo – denimo – starčkom riti brisal in pomagal nahraniti otroke. Kaj otroke, še sebe ni zmogel. Ona pa je bila tečna, zoprna, vse mora biti po njeno, a ne vidi, kako se trudi? Ob taki ženi si je seveda našel ljubico. Ko ga je žena zalotila, pa jok in zanikanje, opravičevanje in večna ljubezen.

Počakala je, da sta otroka malo zrasla, ko je bil spet enkrat strašno nezadovoljen, je z njim prekinila. A nežno, da otroka ne bi preveč trpela. »Funkcioniramo precej drugače kot drugi, marsikdo težko razume,« pravi Pika. »Starejši hčeri sem povedala takoj, sin pa je še majhen in na očeta zelo navezan. Dolgo dolgo mu nisva povedala. Že prej očeta kdaj pa kdaj ni bilo po nekaj dni, ker ima hišo v kraju uro daleč od našega mesta. Zdaj ga pač večkrat ni bilo in šel je za dlje. A med tednom je dva dni pri nas, nedelje pa preživljamo skupaj. Gremo na sprehod, na izlet, igramo se, smejemo, zabavamo. Nisva klasična ločenca in še zmeraj v veliki meri funkcioniramo kot družina. To nam je vedno šlo krasno od rok, pravzaprav idealno. Samo midva res nisva za skupaj.«

Najprej se ji je to zdelo najbolje za otroka, zdaj pa ni več tako zelo prepričana. »Starejša ni problem, že zdavnaj je sprejela. Mali pa pogreša očeta, pove, da komaj čaka, da se bosta spet igrala, trikrat ga teče objet, ko se poslavlja. Po dveh letih nismo nič bližje temu, da bi bile stvari jasne in meje postavljene,« potoži Pika.

Denarja za otroke, razen sem ter tja nekaj malega, še vedno ne dobi. Še vedno se lahko prepir vname iz jasnega neba, brez očitnega razloga. Še vedno ji je grozno pomisliti, kako bi živela njena otroka, če bi se ji kaj zgodilo. Ne more pa bivšemu očitati pomanjkanja ljubezni do otrok niti ne tega, da si zanju ne bi vzel časa ter se jima zares posvetil. In ker je zanjo to najpomembnejše od vsega, prezre vse tisto, česar ni, in znori le, kadar je res najhuje in je breme resnično pretežko.

Nikoli nisem obžalovala

Ni pa biti samohranilka vedno le slabo. So prednosti, čeprav pridejo iz veliko odpovedovanja in tudi trpljenja. »V tem času sem se zgradila v osebo, kakršna sem zdaj,« pravi Janja. »Od nekdaj sem bila trmasta, zdaj pa sem tudi samostojna. Zadnja stvar, ki sem jo pripravljena narediti, je spet biti od nekoga odvisna, pa naj bo to glede stanovanja, financ ali pa občutka, da sama ne zmorem.«

Ima svoje življenje, prijatelje in službo, ki jih ne želi pustiti za sabo. »Ko si sam, se navadiš na svoj ritem, svoja pravila, svoj način, kako vodiš družino. Potrebuješ svoj prostor in mir, svoj mehurček. Vsak ti gre kdaj na živce, tudi tisti, ki jih imaš najraje, in potrebujem to, da se lahko umaknem na svoje.« Nikoli pred ločitvijo ni imela toliko časa zase, kot ga ima zdaj, ko vsake štirinajst dni za vikend preda otroka očetu. Spočije si, užije občutek svobode, ko ni nikogar, ki bi kaj potreboval ali hotel od nje. Tega poročena ni imela nikoli. Pa še nekaj je, pravi: »Da znaš ceniti, kar imaš, moraš pasti na dno. A ko se pobereš, prekleto dobro veš, kaj je res vredno in koliko.«

Tudi Špela gleda nazaj brez obžalovanja. »Kolikor je bilo težko in še zmeraj je, mi nikoli ni bilo žal. Ne da sva šla narazen, še manj pa, da imam otroka. Niti enkrat samkrat nisem pomislila, da bi bilo lažje, če ne bi imela svoje punčke. Ne vem, nekaj je v nas, mamah, da smo pripravljene žrtvovati vse in se prelomiti, da bo našim otrokom dobro.«

Pika še zmeraj išče način, kako čim bolj obvarovati otroka pred travmo ločitve. »Čas je, da ozavestita, da res nismo več skupaj, da sprejmeta, da z njunim očetom nisva več skupaj,« je prepričana. Sama se je v tem času našla, vzpostavila svoj ritem, svoj način življenja zase in za otroke. Optimistična je tudi za vnaprej. »Vedno sva oba želela le najboljše za najine mladičke. Oba jih imava neskončno rada, oba se potrudiva zanje. Kakor koli že midva nisva za skupaj, otroka sta nama obema vse. In to je najvažnejše. Ob tem ni vrag, da se ne bi vse skupaj dobro izšlo!«