revija Jana

Danes ne bo rdeče jutranje zarje. V zadnjem času je pogosta. Pravljično lepa. Vedno me spomni na tisto »oblaki so rudeči, kaj nek' pomenijo«. A se tolažim. V času podnebnih sprememb, ko vremenski reki ne veljajo več, ni razloga, da ta verz bi.

Vedno težje se spomladi spravim na vrt. Lenoba, leta, skepsa, da spet ne bo nič … Moja stara mama je, tudi ko si je pri hoji morala pomagati z dvema palicama, vsako jutro odšla na vrt. Okopavat, sadit, sejat … Ker je bilo nujno. Kar nekaj tistega, kar je zraslo, je šlo na tržnico, preostalo smo pojedli doma. Danes pa … moja lokalna tržnica ponuja vse, kar potrebujem. Moj pridelek je v primerjavi z onim na stojnicah betežen, načet od kdo ve česa in koga vse … samo čiščenje je tako zamudno, da ga niti mantra o bioeko ne odtehta. Zaupanje v vse nauke in vedenja o tem, kaj vse bi morala, kako bi morala, ob kakšni luni, s kakšnimi zvarki škropiti in zalivati, me je minilo. Marsikaj od tega stane veliko, učinkuje pa ne. Vseh mogočih …cidov pa tudi ne maram. Ker takšno solato, že strebljeno in oprano, dobim v marketu.  

In če ne grem na vrt in nimam nujnih opravkov, se celo jaz, sprta z vsem, kar je digitalnega, hitro znajdem pred računalnikom. Tisto, kar me tam dočaka, pa je kar pravična »kazen« za mojo lenobo. Že domača politika je obup, ta čez lužo pa je grozljiva. Trump je na čelu države z največjimi zalogami jedrskega orožja! Najhuje od vsega pa je, da se ni ustoličil sam, izvoljen je bil! Na demokratičnih volitvah. Večini se je zdel najboljši!? Že drugič. Tudi v Evropi se njemu podobni množijo. Težko je videti svetlo prihodnost.

Tudi ko prebiram slovenski nabor dogajanja, sem slabe volje. Vlada je načeloma uredila plače in pokojnine, rokohitrsko posegla v zdravstvo in izobraževanje ter si nakopala jezo vseh strok in prizadetih. Tresla se je gora, rodila se je miš. V Sloveniji je, kot da bodo že jutri volitve. Tistih, ki jih sedanja koalicija ni prepričala, POP TV gotovo ne razočara. Praviloma se njene informativne oddaje začenjajo z grehi aktualne vlade. Eden zadnjih je Golobovo dopustovanje. Tako kot je svoj čas Janša dopustoval na jahti znanega farmacevta, je Golob s svojo užival na vikendu vplivnega poslovneža. Vpliv in denar hodita z roko v roki. Kar pa, resnici na ljubo, morda ni lepo, greh pa tudi ni. In spet se bo tresla gora, rodila pa miš. Sicer pa bo naslednji mesec tudi brez omenjanja dopustov pester. Janši je, kot se za starega mačka spodobi, uspel veliki met. 6,6 milijona, kolikor bo stal referendum o »umetniških pokojninah«, mu bomo državljani plačali za začetek predvolilne propagande. Omenjal bo Prešernovo nagrajenko, delal in govoril pa za uspeh na prihodnjih volitvah. Nobenega dvoma ni, referenduma ne bi bilo, če se predvolilno leto ne bi že začelo. Vsak dan izvemo, da kdo ustanavlja novo stranko. 200 podpisov o članstvu, pa jo imate. Ni prezahtevno, mar ne!?

A so na tem svetu tudi usodnejše reči. Ne gre mi iz glave. Nadaljevanka Adolescenca. Zdaj sem si jo tudi ogledala. Priporočam. Ni za občutljive. Je pa razodetje za mnoge starše, kaj šele dedke in babice. Pojma nimamo. Čeprav nas je večina prepričana, da vsaj za silo sledimo, nas zgodba 13-letnika, ki je brutalno umoril vrstnico, šokira. Zatolče. Ker zelo nazorno pove, da nimamo pojma. Ne le moja generacija. Tudi večina najstniških staršev ne. Nadaljevanka je grozljivka, jo je pa dobro videti. Vzela vam bo spanec, a razodela, da mladim, vsej vati navkljub, ni lahko. Nasprotno. Morda smo mi res imeli vsega manj, a strah nas ni bilo. Njih pa je.

Kolumna je objavljena v reviji Jana,   št. 16, 22. april 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana