Šimen Zupančič

Moškemu, ki je imel težave z živci v rokah, je zdravnik rekel, dve možnosti imate, ali igrajte klavir ali pa začnite klekljati. Kaj pa je klekljanje, je vprašal možakar, in ko so mu razložili, je izbral to drugo možnost. Morda je svet takrat izgubil dobrega pianista, je pa zato pridobil izvrstnega čipkarja. Zdaj odlično kleklja in nima več težav s prsti. Resnična slovenska zgodba.

Ta je le ena od mnogih, ki jih je Jože Stanonik, tudi sam klekljar, izvedel, ko je zbiral prijave za razstavo klekljarjev v Žireh. Že dolgo si je želel razstavo, pravi, na kateri bi svoje čipke pokazali samo moški. Se je zapletalo, leta je trajalo, ampak zdaj jo bo dobil: od 26. aprila do 2. maja bodo v Žireh 19. klekljarski dnevi in v okviru prireditve tudi razstava čipk klekljarjev vseh generacij. Še sam ni vedel, da toliko Slovencev kleklja, pravi Jože, presenečen nad odzivom na razpis za razstavljavce. »V začetku je šlo bolj počasi, zdaj jih je pa vedno več.« Prejšnji teden, ko sva se pogovarjala, jih je bilo 121, ocenjuje pa, da se jih bo prijavilo še kakšnih dvajset. In so res iz vseh generacij, od fantov, ki se klekljanja šele učijo, do zrelih mož. To je zelo veliko čipk, ampak razstavni prostor, kapela Male Cvetke v Žireh, je dovolj velik za vse, zagotavlja.

Moški so odlične klekljarice

Nekoč sem se pogovarjala z učiteljico klekljanja in rekla je, ja, v šolah klekljanja so tudi fantje in prav nič slabši niso od deklet, ampak potem jih zaradi pritiska okolice, ki meni, da to ni za moške, večina odneha. A se zdi, da se sodobni moški in fantje vedno manj menijo za ustaljeno prepričanje, da naj bi bilo klekljanje »žensko opravilo«. Konec koncev so se z izdelavo čipk v nekaterih delih Evrope nekoč poklicno ukvarjali predvsem moški.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana,  št. 16, 22. april 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana