revija Jana

Ne za avtobusom, še manj pa za moškimi. Vedno namreč pride naslednji. Imam neki odpor, da bi tekla kar tako, v tri krasne, čeprav res nimam nič proti, ko drugi tečejo. Samo enkrat v življenju sem tekla zares, in sicer leta 1985 v Kočevju, na občinskem štafetnem teku po mestnih ulicah. Bila sem v prvem letniku srednje šole, na šolskem teku sem bila peta (od šestih udeleženk), in zaradi bolezni ene od punc iz štafetne ekipe sem padla noter kot prva zamenjava. Groza, tega si nikoli nisem želela. Punce iz ekipe so se takoj spravile name, ker so vedele, da sem lena tekačica in bom zato njihova šibka točka. Pritisk je bil ogromen, zavedala pa sem se tudi, da bomo izgubile zaradi mene, druge kolegice so bile namreč rojene športnice in ambiciozne punce, ki niso marale porazov.

Pred kočevskim tekom nisem kaj preveč trenirala, ker se mi ni dalo, čeprav me je bilo izziva strah. Energijo sem bolj usmerila v razmišljanje o tem, kako naj se izognem temu zagotovljenemu neuspehu brez večjih posledic. In ker se nisem domislila nič izvirnega, sem se tisto megleno sobotno jutro skupaj s sošolkami znašla na štartu štafetnega teka. V ekipi sem bila tretja po vrsti, Melita, ki je na naši šoli imela najdaljše in najhitrejše noge, pa naj bi za mano popravljala čas teka. »Samo da ne padeš … samo da ne padeš ...« sem ponavljala v sebi, ko sem čakala, da se vrne tekmovalka pred mano. Sočasno sva s tekačico iz nasprotne ekipe prejeli štafeto, belo leseno palico, sočasno sva se zagnali v prazno, le da je ona to opravila mnogo hitreje od mene. Tekla sem na vso moč, z rokami sem grabila skozi zrak, od hitrosti se moja stopala skorajda niso dotikala asfalta. Zdelo se mi je, da letim, v pljučih me je peklo, a njen hrbet se je vedno hitreje oddaljeval. Nisem popuščala, čeprav me je bolelo v pleksusu, znojne prste sem zabila v les, da mi ne bi štafeta zdrsnila iz rok, nagnila sem se rahlo naprej in grizla do konca. Lahko, da bom vmes crknila, sem pomislila, a odnehati ne smem, saj bom v nasprotnem primeru prisiljena iskati novo šolo. Padca ali poraza mi punce preprosto ne bodo odpustile. 

Moj tek je, po pričakovanjih, povzročil največji zaostanek, a ga je Melita, hvala vsevišnjemu, uspela zmanjšati do te meje, da smo se vseeno postavile na stopničke, na drugo mesto. To je moj največji športni uspeh, za ta edini pravi tek v svojem življenju sem dobila srebrno medaljo in ta nepričakovani dosežek je zame dovolj za vse življenje. Dokazala sem, da znam teči, če hočem, in nimam potrebe, da bi to drugim vedno znova dokazovala.

Spomnila sem se tega teka, ko sem se zdaj zagnala proti domu. Med tema tekoma je minilo dobrih 40 let, ampak občutek je pa čisto enako grozen.      

Dobra dva kilometra sta me čakala do doma, preteči bi ju morala hitro, kolikor se le da, če bi hotela rešiti svojo hišo. Najraje bi tulila od jeze nad sabo in nad svojim majavim kratkoročnim spominom, ki mi je ostal kot posledica kemoterapije. Če si takoj ne zapišem česa nujnega oziroma kaj imam v mislih, pozabim v nekaj minutah. Polno mizo zapiskov in navodil imam, da ja česa ne bi pozabila oziroma zamudila. 

Tekla sem navkreber po ulici, med lepo urejenimi družinskimi hišami, psa sem kar odpela, nisem mogla še njega vleči za sabo. Čutila sem, kako me Tonka začudeno gleda, češ kaj se pa greva? »Še nikoli te nisem videla teči,« je lajala vznemirjeno in bevskala okoli mojih nog. »Kaj naj bi jaz zdaj zraven tebe počela? Lajala morda?« Sploh se nisem ozirala nanjo, tekla sem naravnost domov, Tonka pa je lajala in tekla za mano.      

Srce mi je razburjeno tolklo, v mislih sem videla droben plamenček, ki sem ga prižgala z mislijo, da se bo voda le nežno grela, a zdaj postaja tempirana bomba. Še bolj sem  pospešila korak, od napora mi je zmanjkovalo kisika, vrtelo se mi je  v glavi, do hiše je bilo še daleč. Tonka je zmedeno poplesovala okoli mene, kot bi čutila, da nekaj ni v redu. Vedela sem, da moram ostati mirna, a predstava o gostem dimu, ki se vije iz moje kuhinje, o plamenih, ki polzijo po zavesah, in vonju po zažgani grenčici mi je razburkala kri.

Tekla sem na vso moč, čeprav nisem tekačica. Moja pljuča so se borila za zrak, noge so bile težke kot svinec, vendar me je smrtni strah gnal naprej. Ulice so se zdele daljše kot običajno, vsak korak je bil boj.

Že sem videla streho svoje hiše, nobenega črnega dima še ni bilo nad njo, hvala bogu. Niti gasilcev nisem slišala. Hotela sem steči po bližnjici čez vrtove sosedov, pa zaradi groze nisem mogla odpreti žičnatih vrat. Prste sem imela čisto trde in nikakor nisem mogla odmakniti zatiča. Zaklela sem na ves glas in stekla naprej po cesti. Morda mi uspe rešiti hišo, če bom dovolj hitra, dobro, da se vsaj tega spomnim, kje imam spravljen gasilni aparat.  

Ko sem končno prispela do vhodnih vrat, sem s tresočimi se rokami zagrizla v ključavnico. V mislih sem videla ogenj, radovedne poglede sosedov in intervencijo gasilcev. Ko sem odprla vrata, je vame bušnil val vročega, a k sreči ne gorečega zraka. Na štedilniku je še vedno stal lonček – voda je izparela, listi lovorja pa so se že črno kodrali na dnu ter oddajali oster, zažgan vonj.

Brez sape sem se sesedla na tla, položila glavo na mrzle kuhinjske ploščice in plitvo dihala. Tonka me je zbegano gledala in še kar vznemirjeno lajala. Vse je v redu, ljubica, zmagali sva. Čeprav sem bila zadovoljna, nisem bila ravno najbolj srečna. Občutek, da sem premagala nekaj strahotno slabega, je ostajal globoko v meni, a me zmaga ni pomirila. Pa saj vendar nisem sama sebe sabotirala s tem čajem?! Nemo sem obsedela na hladnih tleh, duša me je zabolela, kot bi sama sebi dala klofuto, in zazdelo se mi je, da je usoda za hip zaigrala svojo najbolj strašljivo noto ter me nato nenadoma in odprtih ust pustila v zlovešči tišini. Majhno, nemočno in nepomembno pred njenimi odločitvami.

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 13, 1. april 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.